Anonimen
|
Hej. Evo me spet. Dajmo punce kaj vec napisati. Se mi zdi, da mamice se vedno vec nabijamo kot nosecke. Moram pa prav pohvalit Kiwo, ki se je zelo lepoo vklopila. Pridna punca! A si prepricana, da hoces slisati o krizi? Pa to od mene? No ok, glej jaz bom napisala kako je (blo) pri meni, ti pa rajsi ne preberi, ok? V glavnem, zelo sva si zelela otroka, "delala" sva jo 9 mesecev, srecna sva da jo imava, ampak mi je blo zadnji mesec nosecnosti, porod, 4 dni v porodnisnici in se zdaj velikokrat vse to totalen shit!! Miljonkrat rajsi bi sla v sluzbo in pocela vse tiste druge stvari, ki jih kot mati malcka in dojilja pac ne. Ceprav sem v tem vikednu spila eno pivo in dva radlerja (cojka kriva!). Sem pa nehala kaditi zaradi nosecnosti, tako da se vsaj tu ne sekiram, da sem otroku skodila. Pila pa tudi nisem. No, sem kaksen kozarec vina ali kaksno corono, zganega pa nisem. Pa ne vem, ce to kaj pomaga. Mogoce, ce bi si spila pred porodom ne bi bila tako razocarana. Ampak pazi to, zdaj ugotavljam, da je bil moj porod prav super, ampak sem si jaz to tako narobe predstavljala. Jaz sem bila prepricana, da je res zobobol hujsi. Ja, ce ti celjust na zivo rezejo, je verjetno res. Fora je v tem, da sem jaz rodila skoraj cisto brez drog in mala je z glavo tolkla ob simfizo (mislim, da se to pri tebi ne more zgoditi, ker se ti to ze zdaj dogaja. Vsaj pri krti je bilo tako, da jo je zato bolelo, ko se je premikala. Se mi zdi) in sem bila zadnji 2 uri prepricana, da imam skoz popadke. No, jaz sem bila v porodni sobi vsega skupaj 4 ure in zdaj vidim, da je to zelo malo. Sploh glede na to, da sem prvorodka, da je imela mala obseg glave 36 in da ni sla z najmanjsim delom ven, ker je bila temenska vstava. Aja, dobila sem en bogi siv in en teden po porodu ze cisto normalno sedela, v bistvu bi pa lahko se prej ampak sem panicarila, da mi bo siv odtrgalo. Cisca se je nehala po 2 tednih in po 4 sva veselo seksala. Po enem tednu sem sla sama v trgovino in od takrat grem velikokrat sama vsaj za 3 ure popoldan kam in otroka pustim mozu. Prejsnji teden sem bila pri frizerju in na pedikuri, cez 2 grem pa na masazo. Torej mi v bistvu nic ne manjka, ampak me vseeno ubija ta rutina. Previjanje, dojenje, spanje. Pa imam preklemansko sreco, da otrok spi izjemno veliko ze od tretje noci v porodnisnici (prve tri ni pa spala skoraj nic), da nima krcev, da je vesela in zadovoljna, da jo lahko pustimo samo brez da stoka in jamra, da je nismo navadili na roke in konstantno zabavanje, da zna sama zaspati ... skratka so far so good. Ampak jaz vseeno vsaj 2x na teden obupavam, jokam, se skregam z mozem. Pi***dim da ne razume kako je to, da sem cele dneve s tem otrokom in samo njo gledam (kar v bistvu ni res, ker je en mesec za mano rodila tudi moja soseda in sedaj vsak dan veselo setkava do gostilne na ledeno kavo, kjer parkirava vozicke in gledava mlade kelnarje), da imam vsega poln kufer itd. Skratka, ko zdaj to berem, se prvic (!!!) v 7 tednih zavedam, da sem bitch. Lepo se imam pa se vseeno pritozujem. In zdaj sem spet vsa iz sebe. In se bom mogla mozu opraviciti. Mater! Aja, i'm drifting ... o krizi sem govorila. Hocem recti, da sem sveto prepricana, da vsaki zenski kdaj dojadi njen lastni froc, ampak smo redke, ki si to upamo tudi javno priznati. In potem, ce imas tako pridno dete kot jaz, imas se zaradi tega slabo vest. Kaksni imajo res naporne otroke pa ne recejo, da jih imajo dovolj. Ampak, kot ze receno, jaz tega ne verjamem. Pricakovane norme so pa tezke za vse nas. Mogoce pa mene moj otrok razume in je zato tako pridna. Se boji kaj bi sele poslusala, ce bi imela krce No, mene edina stvar, ki me iztiri je cisto stanovanje. Ko si vtepem v glavo, da je treba posesati (neverjetna kolicina prahu je pri nas) se sesa. In ce se ne, sem zivcna in slabe volje. In se znesem nad mozem. Brezveze. Ker potem stopiva skupaj in v eni uri je stanovanje cisto kot solza. Haha, sploh ne vem kaj sem hotela napisati. Aja, krize pridejo, ampak k sreci tudi gredo. Jaz si ze ful zelim, da bo mala zrasla in bo znala kaj nazaj povedati, po drugi strani pa je bila danes na obisku ena mala skoraj 4 letna puncka, ki je sposobna nehati dihati in trmariti tako zelo, da njena starsa jokata v kopalnici, ce ji mami zjutraj ne oblece tiste krilce, ki si jo je zamislila. Drugace pa je najbolj lustna in prijazna puncica na svetu. Unbelivable kaj ti otroci izvlecejo iz nas. Najboljse in najslabse. Ampak po mojem mnenju je bolj zdravo povedati (tudi ce to, da bi sla rajsi na kavo in na cik, kot pa dojit), kot pa drzati v sebi in se zreti zaradi obcutkov, ki pac druzbeno mogoce niso najbolje sprejeti. Torej, zdaj ti itak ni vec spasa. Se malo pa pride na svet tvoje dete. Pa bos kmalu sama videla kako je. Meni se v porodni sobi svet ni obrnil na glavo. Je pa res, da se prekleto dobro zavedam odgovornosti, ki sva jo dobila za celo zivljenje z rojstvom te male zadevice. Se to, 9 mesecev cakas na "nekaj" in si predstavljas kako bo, kaj vse bo drugace ... in potem ko v resnici pride ni nikoli cisto tako kot si predstavljas. In jaz sem se vmes cisto izgubila, moj moz recimo je pa zdaj se tisockrat bolj navdusen kot je bil med nosecnostjo. Aja, jaz med nosecnostjo nikoli nisem pela trebuhu, mu brala knjig in odpirala srca do svojih najvecjih skrivnosti. Pila sem kavo, se sekirala, pleskala stanovanje, se selila, nosila tezke stvari ... in prezivela. Otrok pa tudi. Ah, spet nabijam. Pa sploh ne vem ce sem kaj pametnega napisala. Ampak ce sem ze napisala, pac ne bom brisala. Kaj si ze sprasevala Kiwa?
|