aleunam
|
IZVIRNO SPOROČILO: phelps aleunam, kje si? Tri dni ne pišem, pa se očitno pozna (ker drugače naštepam po več postov dnevno). Vas pa berem, res se ne dogaja na naši temi. Malo je tudi vreme krivo. Jaz sem fizično ok, psihično malo manj. Ljudje so tak žleht postali, da ne moreš verjeti. Ali pa so bili že od nekdaj, pa do zdaj tega nisem opazila. Enim je povsem vseeno kako se počutiš, ko o tvojih "bližnjih" trosijo govorice. In potem nezaupanje, s katerim ne delam nobene koristi ne sebi, ne nikomur drugemu, pa naj bo to v partnerstvu ali družini. Ne zaupam več nobenemu, čenče me razjedajo od znotraj, čeprav nikoli nisem dala kaj dosti na njih. In potem sekiranje, jok, žalost, kot da se pogrezam, bolj težim, slabše je, bolj si želim sprememb, manj jih je. "Spremeniti" bi morala tudi sebe, a priznam, da se ne morem, ker se počutim v začaranem krogu - če bi prišlo do sprememb pri drugih, bi se tudi jaz spremenila in obratno. A trmarimo vsi... Bluzim, ker ne bi rada javno konkretno o svojih problemih, a tako je. In hormoni mi samo še pomagajo, da se odzivam popolnoma nasprotno kot bi se želela. Pa veste kaj me najbolj žre? Da delam slabo . Zavedam se, da sem nekaj mesecev edina, ki lahko otroku nudi to kar si zasluži - mir, rast brez stresa,... Jaz pa s stresom nanj vplivam negativno in zato se bom še tolkla po glavi. Kakšna mama pa bom, če že zdaj delam slabo? Morala bi sklopiti vsa čustva, v ušesa dati čepe in predvsem se izogibati ljudem, ki mi prenašajo samo čenče. Pa saj ne rečem, da je vsak dan tako nabit z negativnimi čustvi. Včeraj sem uživala med posedanjem za hišo, jedla jagode, češnje in v miru razmišljala. Zdaj pa grem na kavo, četudi sama. Ta teden sem šla vsak dan, punce, komaj čakam na porodniško in pohajkovanje. Pa če odmislim zdaj to (mi je pa "lažje", ker sem omenila)... Majabar, upam, da si v redu potovala. Prav privoščim ti ljubezen, metuljčke, radost... Oh, to mora biti veselo. Jutri imam pregled, ki se ga hkrati veselim in bojim. Veselim v upanju, da mogoče vseeno naredi UZ ali celo morfologljo (kljub temu, da prejššnjič ni nič omenila), a v strahu, da ni kaj narobe. Bi si želela pogostejše preglede, en mesec je kar dolga doba. Metuljčki so vedno bolj pogosti, čutim jih parkrat na dan, so tudi močnejši, a se z roko še nič ne čuti. Bo treba še kak teden-dva počakati. V materinsko mi je napisala, da bi "morala" čutiti prave brce do 29.6.2010 (polni 22. teden). Buši lepo raste, je vedno bolj napet, a še ne popolnoma. Punce, ne se sekirati. Sploh tiste, ki ste bolj proti koncu. V vaših tednih tudi me še nismo imele takih trebuščkov. Vse še pride. Morje... Brat je kupil prikolico, locirano v SLO, tako da bo letos tudi zame dopust (seveda sem za pravičnost in mu plačam). Počakam, da se vsi drugi naužijejo, potem pa še jaz. Bi že šla, a se ne bom silila. Najprej on (ki jo je kupil), potem ostali. Bo pa prav pasalo, ker tam pa res možgane na off. Kilce... Si jih ful želim brzdati, zato sem ta teden posegla po bolj zdravih živilih (sem pristašica montignaca, ko je volja, pred leti sem precej shujšala). Saj ne rečem, še pride kombinacija pz kruh in malo paštete , ampak načeloma je taka zadeva enkrat na dan. Upam, da mi uspe čim več dni zdržati, manjši grehi, pa četudi bo to sladoled, me ne bodo motili. Samo da se čim manj zredim. Tahujši tedni še pridejo. Zdaj pa par zadevic postorim, potem pa res .
|