slovenka
|
evo, odgovori za nazaj...
TMS - ko sem bila v porodnišnici, ni Sofija hodila na obisk, ker nisem hotela, da ima more, zakaj mamica ne gre domov... pa da je bratec kriv, da zdaj več nima mamice doma... tako da je bila z možem, ko pa je on šel k meni na obisk, pa je bila pri moji sestri, enkrat je pa spala in jo je tast čuval, moj je pa vmes skočil k meni. Se mi pa zdi, da me je kar malo pozabila tistih 5 dni, tako en korak je v ponedeljek stopila nazaj, ampak potem priletela k meni... zdaj pa vsi vsak dan bolj ponovno vzpostavljava rutino, edino to opazim, da prej ni nikoli imela časa meni dati lubija, sedaj ga pa vedno dobim in rada se carta pri meni... 
Sem se zelo bala, kako bo sprejela bratca , ampak ga je zelo lepo, ga ima rada, vse bi mu dala, veselo sedi zraven na previjalni mizi, mali pa leži na peni, pa previjem enega in še drugega zjutraj in malo na tla, malega v eno roko, pupo pa držim za drugo roko in gremo po stopnicah dol... Za dojenje ji je bilo najprej malo čudno, kaj to počneva, ampak sedaj pride, reče "papa" in gre... ali pa ko spi, reče "aja, pssst" in gre... edino ona bi ga rada dvignila, govori "moj, moj" in potem bi šla z njim naokrog, to pa ne gre, ker ima skoraj enako težo kot ona 
Ne, ampak resno... sedaj se mi zdi Sofija prav velikanka, kake noge in roke ima, pa lase... Mali pa tudi ima 4 kg in pravi patronažna, da ji zgleda preko en mesec star...
Aja, pa dojim... gre boljše kot pri pupi, brez nastavkov, ena ziza me sicer še boli, ampak je vedno boljše. Tako da jupi. Pa mali hitro poje, ne kot Sofija po uro in pol... ponoči pa spimo tam 4 ure+3 ure, okrog 4h imava dojenje... ampak mali spi zraven in je to takoj; ko me bodo zize nehale boleti, bom lahko še med dojenjem spala zraven...
_____________________________
Ne živite, dokler ne najdete tistega, zaradi česar je vredno umreti!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
spraševala, ma kako je mogoče, da imaš še enega bebija tako rad kot prvega 
(pol ni bilo tako hudo, kot je bilo strah).
