tintara
|
Hojla, čist nba hitr. Sem brala /fuuul), zdaj se prebuja Vane, verjetno počasi tudi Nadja, pA JE TREBA solato oprat, pa še kaj skuhat. Maruši: vesela, sem da si doma. Upam, da mine čim prej in da bo samo 14 dni. Ninča: sem ful vesela za vaju. Poročaj kako bo sprejel ta novo hrano. Mi bomo še počakali. Moški: ah, kaj jaz vem. Meni se zdi pri ta prvem vse težje (mislim otroku, ne moškem ). Potem se pa vneseš in navadiš al kaj jaz vem. OPri nas je ko pride domov polno angažiran s ta velikima dvema. VAne ima od njega bolj malo, pa kaj jaz morem. Občasno ga previje (1x na teden, raje 14 dni), včasih pockrlja, večinoi je s ta velikima. Sam nekak mi je to jasno, tako da privzamem. Je pa precej siten zadnje dni, ker ima tudi v službi ogromno dela in prihaja pozno domov. Otroka nista ravno za vzgled (se kregata, ta velik nasploh ne sliši nič več najinih želja - npr: da seje treba it umit, kaj šele jest..), pa se mi po pravic povedan včasih zdi, da nam gre v 4 boljše kot potem z razhudenim očijem doma. No, pol je pa za vikend čist drug, tko da : malo vsega. Pri nas NAdja bolna (kljub temu, da je že 5 tednov ni v vrtcu ) Ima vročino (včeraj skoraj 39, pa niti ne kajšlja, niti ne smrka - no, čisto čisto malo). Dans je že velik boljše volje, včeraj se me je cel dan držala kot klop. Težave pri dojenju s ta večjimi: berite pravljice, ali pa jim dajte njihove dojenčke, da jiuh dojijo tudi oni. No, če bo kaj pomagalo (nič bat, tudi fantki to znajo). Kakat pa tudi našo dostikrat vmes prime - pa se mi to tudi ne zdi odraz ljubosumja. Ma, mogoče sem pa preveč prizanseljiva do ta velikih? Neee, ker so zakladi in to moji. Hm, hm, še kaj, gotovo, ampak solata čaka. Jest jo pa hočem. aja, pred 10 dnevi ukinila sladkarije (do včeraj, ko je bil prepoln dan z obema, ki bi se crkljala), in šla dol 2 kile . N, upam, da dvodnevi skok ni pomenil preveč plusa, bomo videl. Nadaljujem jutri, ko bomo spet vsi zdarvi. Ajd, šibam
|