Jančika_
|
Pa sem vam res dolžna še porodno zgodbo. Kopiram od drugod, napisano je bilo prvi dan, ko sem prišla domov. In porodna zgodba, ja, bolj kratka je. Kot že veste, so me v sredo obdržali not, ker sem imela premalo plodovnice. Naslednji dan naj bi nekje tekom dopoldneva sprožili porod, samo mi je ratalo rodit še pred jutranjo vizito, hehe. Zbudila sem se ob 6.30 in to od udarca - mali se je zaletel z glavo v mojo medenico, prisežem, prav čutila sem bum bum, kar premaknilo me je in me precej zabolelo. Hkrati je odteklo nekaj vode. Počasi sem se spravila iskat koga, da mu to povem, pa so me itak že iskali, da me dajo na ctg (mislim norci, ob kakih urah začenjajo ). Ob 6.45 so me priklopili in kuj nato me je zaštemal prvi popadek. Sem začela gruntat, da bi bilo mogoče dobro poklicat moža, pa sem imela prazen telefon (ker mi je prejšnji večer pozabil prinesti polnilec; mi je pa namesto tega prinesel mazilo Tobrex in Operil, ker je to ravno našel v moji omarici ). Tako da sem si rekla, eh, saj še ni sile, bohve, če bo sploh kaj iz tega, in sem se odločila, da ga pokličem po ctg-ju. No, ampak nekaj čez sedem mi je pa že bilo jasno, da bi ga bilo dobro poklicati. Iz telefona sem spravila energije ravno še za nekajsekundni klic, da naj hitro pride, potem je crknil. Ene dvajset čez sedem me je pogledala zdravnica; najprej me je malo šok, ker je bil vložek zelen, torej se je mali pokakal, pismo, mal sem se ustrašila, nakar ženska objavi, da sem čisto odprta. Uau, v pol ure sem se čisto odprla. Se je videlo, da sem bila čisto sproščena (ajd, to je pretirano, ampak sem se ful skoncentrirala na to, da pomagam malemu in sem se trudila sprostiti; pa še to je bilo, da me ni skrbelo, če bom pravočasno prišla v porodnišnico; če bi šla od doma, bi se ziher zakrčila od straha). OK, zdaj pa dol v porodno, tam malo pred pol osmo sem prišla. Prva dva popadka me je babica še pustila predihavati, ampak jaz sem čutila pritisk. Potem je pa videla, da gre zares, kar naenkrat je bilo okoli mene ful enega folka, ne vem, od kod so se vzeli, pa sem potiskala, kaj pa vem, ene 3-4 popadke, no, potem pa odrešitev, ob 7.47 je bil mali zunaj. Cel popackan od posračkane plodovnice, me je kar malo stisnilo, ampak so ga obrisali, mu posesali zadevo iz noska, pa je takoj zgledal lep, lep, ma kaj lep, najlepši, mater, res, najlepši. Pol so še brskali okoli popkovnične krvi, pa gor pa dol, prerezala sem popkovnico, stiskala malega, komplet pozabila, da je kje na tem svetu še mož, no, pa se človek le prikaže ene deset čez osem skozi vrata . Ravno toliko, da me je stisnil, ko so mi šivali odrgnino (glih pri neki žili je bila, drugače ne bi bilo treba šivati). No, to je v glavnem to. Potem sem naknadno gruntala, da kje hudiča je hodil tako dolgo, ker od nad do bolnice je 20 minut. Se mi je kar malo zdelo, kaj bi lahko bilo in sem imela prav (otroka sta itak spala pri babici in ni imel opravka z njima). Očitno se mu po mojem glasu ni zdelo, da je ful nujno in je šel človek pred odhodom še na sekret . Mislim, boli me šljiva, jaz sem zrihtala tudi brez njega in to prav profesionalno. No, to je bil moj natur pur porod. Brez panike, brez britja, brez klistirja, brez pospeševalcev, blažilcev, rezanja in brez moža. Ne bom rekla, da je bilo super, ker klinc, boli, a ne, ampak po moje se boljše skoraj ne da pridet skoz.
|