Jo@n
|
Čer, se javlja še moja malenkost, vidim da sem bila že napol razglašena za pogrešano. Ok, priznam, prebrat še pridem novice, za kaj več pa po navadi zmanjka časa, volje in energije... Pri nas smo v redu, mali princ uganja vedno nove pogruntavščine, vsak dan stuhta kakšno novo besedo, da samo gledamo. Stavki pa so še vedno v jakobovščini... V začetku tedna smo imeli rahlo zamašen nosek in pestre noči, k sreči se je spanje/stanje umirilo. Sicer nekaj smrkam jaz in hodim naokrog z glavo kot s kastrolo , a če ne bo hujšega se sploh ne bom pritoževala. V službo hodim že skoraj ves mesec in dnevi tako brzijo, da sploh ne morem verjet. Če je v službi še kakšna norišnica, dan kar odbrzi mimo. Domov hodimo skoraj ob temi, potem pade kakšen večerni sprehod ali hišna opravila in dneva je konec. Če seveda nismo na igralnih uricah ali uricah pravljic. Ja, že sedaj bezljamo sem in tja, pa mulo sploh še v vrtec ne hodi. Si sploh ne predstavljam, kako to zgleda potem, ko so v šoli??? Bo treba na kakšne inštrukcije k posadki, big mami in jabki. Sicer se je moj današnji dan začel že navsezgodaj, saj nas je firma poslala na preventivne sistematske. OK, saj nimam nič proti, da nas vsake kvatre enkrat temeljito pregledajo, da ne bi slučajno delovno nezmožni na šiht hodili. No, moj prvotno predvideni termin je sicer segal nekam v daljni september, pa so me na vljudno opravičilo prestavili na danes... Saj veste, viroza, pa moj kamnolom in okrevanje.. takšna pa res nisem mogla okrog vandrat. In sem prišla na vrsto danes. Hja in kot vesten državljan sem si navila uro (skoraj sredi noči), da bom za vraga res med prvimi na Fužinama pr dohtarjih, da čimprej opravim in odbrzim naprej delat. (priznam, raje sedim v pisarni za papirji, kot v čakalnici pri dohtarjih...) Ja, seveda sem bila, še ob temi tam, ura je kazala pol 7h... Jaz vesela kot le kaj, okupiram prvo mesto v sprejemnici, in se ob prihodu sestre tudi vestno zapodim k njej. V mislih pa mi švigajo privoščljive misli vsem, ki so bili za mano v vrsti. Uf, se bojo načakali . No, ker je privoščljivost slaba lastnost, je seveda sledil prevzgojni ukrep... Ker niso našli mojega kartona, pa napotnice, in ker vrli javni uradniki v naši državni upravi navsezgodaj ne dvigujejo telefonov in ne rešujejo problemov.. sem se še pred sprejemnico načakala dobri dve uri, da so končno poslali prave papirje in me sploh vzeli na pregled. In potem sem grdo gledala vse (lenobe ), ki so spale dve uri dalj kot jaz in bile v poznem jutru frej vseh opravkov. Ja, res drži rek, ko rano rani, rano dan... Za povrhu sem ziher, da tale obisk ne bo zadnji, saj zaradi novonastalega smrkanja izvidi zagotovo ne bodo briljirali. O tem, da nam spet prekopavajo cesto do hiše, da se obeta še prekopavanje vrta, pa večje finančne investicije, pa raje ne bom... Aja, po 25 letih udobja po asfaltu, se domov znova vozimo po makadamu... Da pokomentiram (sicer veliko ne bo), namesto ementalerja bom za izgovor uporabila kar glavobol... Kahlica: naš jo uporablja od 10-11 meseca, gor ga damo ob vsakem previjanju, ima jo tudi pri varuški in babici. Občasno ima J. kakšen preblisk in zganja ihto, največkrat pa še kar nekako gre. Ker smo ga gor posedali, ko je samo sedel in se na noge še ni postavljal, mu je vstajanje s kahlice tuje . Vsaka stvar je za nekaj dobra, ane? No, lužice so reden pridelek, nekajkrat dnevno pa še klobase, ki so bile že izključno v kahlico, sedaj pa ima enkrat na teden kakšen preblisk... in napolni plenico. Opažam pa, da je jutranja plenica skoraj suha, in to kljub nekajminutnem prebujanju in crkljanju po postelji. Ko ga damo pa na kahlo je pa skoraj poplava . No, vidim da sem iz ene uboge plastike naredila pol disertacije... Nosečke, lepo vas je brat, da dobro prenašate blaženo stanje. Majček in Katja, držim pesti, da bo statističen izračun jutri OK, in da ugledata poteze aprilčka junior. Slikce so prekrasne, tudi jaz bom dala kakšno gor, smo bili prejšnji vikend v arboretumu in zagotovo je nastala kakšna luštna. Toliko od mene, se bom skušala malenkost poboljšati glede javljanja. Nočko!
|