juniorka
|
ojla! hvala za cestitke! Sva ble ze drug dan doma, je vse ok, edino spimo bolj malo, hehe. No, dans je blo ze boljse, ampak pri mamici in ziza na dosegu, ni sans, da bi bla v svoji postli, pa ceprav se drzi moje. Pa ful ma vetrove, jo hodim previjat, pa cista plenica, smrdi pa za odraslega okol nje . Taska, ko si pisala, gogo, sem imela najhujse popadke . Se je vse zacelo potem v ponedeljek zvecer, okoli 6ih, in so bli neredni, na 20,30,7,15 min in cez celo noc, bolecina se je stopnjevala, tako da sem bolj malo spala. Zjutraj je sel moj v sluzbo, sem mislila, da bom zdrzala, da pride domov. Pa po eni uri, okol 7ih v torek zjutraj rata vse na 5 minut, bolj ali manj in taka bolecina, da nisem mogla Nelsona peljat v vrtec. Pride moj in me pelje v porodnisnico, me pregledajo, pa sem bla cist zaprta. So rekli, da lahk grem domov ali na oddelek, da me spremljajo... Sem raje tam ostala, ker me je res fajn bolelo, sem dobila injekcijo, ni skor nic pomagalo, paracetamol itak ne, pa claretin tablete tud nic. In tako smo cakali, moj je moral po Nelsona, da sem bla sama tam. In ob 5ih popoldne mi ctg prklopijo, so bli popadki ful mocni, okoli 100 na ctgju, vecinoma na 5, 6 min, vcasih je kaksnega zmanjkalo vmes... me pregleda babica, NIC!!!!!!!!!!! sem mislila, da me bo konc, sem se mojmu jokala po tel., ker bolecina je bla taka, kot pr Nelsonu pr umetnih popadkih . In pol spet cakanje, jaz nisem mogla ne sedet ne lezat, ne hodit ob popadku, drugace sem se sprancirala, pol mi babica da zogo, da se malo zamotim... ob 23ih pa sem rekla, hocem epiduralno, ker ne morem vec...popadki na 3min, mi rece, da se ne rojevam, da mi ne more nic dat sva se pl zdilale, da me pregleda, ker se MORA nekaj dogajat, no... in sem bla 4-5 centi odprta. Kaksno olajsanje zame, akcija, klice babica v porodno, da prihajam in naj pripravijo za epiduralno... Vmes sem se plin vdihavala, dokler mi epiduralna ni prijela in tedaj so se pricela nebesa zame . Hkrati pa so se popadki zmanjsali za pol in cas nazaj na 5 min. Sem se nehala odpirat, so mi predrli mehur, rahel napredek, pa pol se umetne in ko me je hotela pol pogledat, je rekla, ne rabim, vidim laske . To je blo, ko je moj ze uspel dostavit Nelsona v vrtec in pridet k meni, tako da je bil lepo zraven ob najbolj prijetnem iztisu otroka. Sem prav jezna, ker v slo zadnji 2 uri nisem imela epiduralne, ker jaz sem vse cutila, kje moram pritisnit in je slo 123. Sivana sem bla malo, ker so se ramena malo zataknila, je bla postrani not, ampak nic ne boli in sem res super proi prvic. Tako, sem se morala razpisat . Zdaj pa grem jest, je moj piscanca spekel prvic v zivljenju , sem ga hotla jaz v pecico spidenat, pa sem ugotovila, da je nadevan... Sporocim, kako je ratalo. Lep pozdravcek.. slikce pa tudi dobite, je pa dost temnejsa od Nelsona, bolj po ociju!
|