Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Misek IZVIRNO SPOROČILO: ulla80 na kratko - jst sem rekla kalbotu, da za razliko od njega jst otrok ne držim trdo nonstop za roko, ne prežim 24h/dan za njim a bo padu al ne bo al kaj bo, probam jih naučita kaj je cesta, kaj je voda,........ Nimas vedno casa razlagat, vcasih tudi tisto kar probas ni uspesno.. vcasih je pa situacija "na hitro"... Ena po riti ni vzgojni prijem, je vklop pogojnih refleksov. Ko za eno stvar otrok dobi po riti, brez kakrsne koli razlage nadlednjic ve, da tega in tega ne sme in to je zgolj pogojni refleks. Razlaga je tista, ki snov utrdi in omogoci, da vklop pogojnega refleksa ni vec potreben. Sem proti nasilni vzgoji, me je pa strah tako permisivne vzgoje kot nam jo vsiljujejo. Bojim se, da vodi v anarhicno vzgojo, ko bodo starsi lahko samo k riti nosili otrokom. In ce tako pogledamo so ucitelji sedaj v priblizno taksnem polozaju. Otroci im lahko po glavi serjejo (za to so si tudi sami nekaj krivi, ni krivica zgolj na strani otrok) nimajo pa nobenega instrumenta, ki bi jim omogocil, da ukrepajo v zvezi s taksnim otrokom. Se z ure ga ne smes ven poslat. Ucitelji so tako najeta sila storitvenih delavcev za otroke, in kmalu bodo starsi v polni meri postali to - storitvena sila za zadovoljevanje potreb in zelja otrok (ce niso ze). samo to ni problem tega, ker se otrok ne tepe, pač pa tega da so starši overzaščitniški do otrok, da jim vse znosijo k riti, da se obnačajo kot da je otrok center univerzuma, ne samo njihovega, kompletnega, ker ker sami nimajo odnosa ne do šole, ne do učiteljev, ne jemljo jih resno in tega niti ne skrivajo, ker otrok ne vzgajajo, ker jim je dovoljeno praktično vse ( pol enkrt al pa dvakrat na mesec, ko prekipi, jih pa nažgejo, z opravičilom da je to vzgojno in da nič drugega ne zaleže), ker se jih vzpodbuja k blazni egocentričnosti, ker se jim ne prvzgaja nobenih moralnih vrednot, nobenega sočutja, ker se jih na veliko manipulira in čustveno izsiljuje.....itd. itd. ena čez rit je samo nezmožnost starša, da se v določeni situaciji kontrolira in reagira trezno in razmišljeno. je samo sproščanje frustracij, ker vzgoja ne gre tko, kot si starš zamisli, ker je obupan, ker ne ve kaj bi. primer je samo naša ljuba cesta saj če ti otrok skoči na cesto...kaj storiš? skočiš za njim in ga potegneš iz ceste. skočiš za njim, ga potegneš iz ceste in ga na kraju nasekač čez rit. skočiš za njim in ga sred ceste, kar tam naklestiš. v poštev prideta prvi dve varianti, če bi prišla v poštev tretja, pol bi lohk rekli da reagiraš v trenutku in da je to kao vzgoja. tko pa mislim da noben svojga otroka ne natepe sred ceste, pred avtomobilom, ki ga je skor povozil.vsak otrpoka potgne najprej iz ceste. samo za ene se tu neha, eni pa dajo otroku še kako čez rit, ki pa nič ne doprinese k temu, da se naslednjič to ne bo dogajalo. res me zanima, če se vsem zdi da samo ena čez rit zaleže in da je to edino sredstvo, ki prinaša rezultate v vzgoji, zakaj pa pol so otroci taki kot so. ker če 80 % stršev otroke vzgaja z udarci, ja pol bi ja mogla bit večina otrok briljantno vzgojenih, tko pa je glih kontra. in na živce mi gre, da se vzgojo brez udarcev takoj enači s pretirano permisivno vzgojo. ker ni res. to, da jaz svojih otrok ne tepem, še ne pomeni, da lohk men in vsem ostalim serjejo po glavi. niti slučajno. in starš, ki dobro pozna otroka, bo našel način in vzvod, kako bo otroka pripravil do željenega obnašanja. otroka pa ne moreš dobro poznat, če ga vzgajaš z udarci. ker tko se te otrok boji, ti ne zaupa, skriva zadeve pred tabo v strahu pred novimi udarci. seveda sem za demokracijo, samo to demokracijo je treba znat peljat. moj otrok ima pravice. vendar so njegove pravice omejene z mojimi in s pravicami vseh ostalih. ravno tok imam jaz pravice, in on in ti in vsi. ampak pravice vsakega posameznika so omejene s pravicami ostalih ljudi ( npr. ker imam jaz pravico do čistega okolja, to še ne pomeni da pa lohk sosedu na dvorišče vso svinjarijo kipam...). in tega se folk ne zaveda. in otrok nikoli ne more bit enakopraven odraslemu, čeprav neke novodobne metode baje tudi to namigujejo. samo ne more bit. v določenih pogledih ima več pravic, v določenih pa manj. ne more bit enakopraven. in vi vsi tule govorite o nekih ekstremih. se pravi da nihče od vas sicer ni za fizično kaznovanje, samo dopuščate pa možnost zanjo. ajd. samo realnost pa ni taka. realnost je taka, da večina otrok jih že od prvih mesecih dobi po prstih, po rokicah, pa eno čez plenico ( sej to pa nič ni, zarad plenice tak nič ne čuti), se jih cuka za ušeska, itd. itd. in to ne zaradi ekstremnih situacij. ampak zaradi vsakdanjih, čisto normalnih situacij, brez katerih ne gre, če imaš otroke. zaradi običajne otroške trme, zaradi običajnega in normalnega preizkušanja mej. zaradi nezavedanja nevarnosti, kar je tudi normalno, kter otrok pa se zaveda nevarnosti, tko kot odrasel? tako da tekanje čez cesto in vtikanje prstov v vtičnico zame niso ekstremne situacije. so samo vsakdanje situacije, moja dolžnost pa je, da jih predvidim iin preprečim če se le da. Otrok se prej ko slej sooči z vtičnico itd nevarnostmi (da ne bo samo vtičnica predmet razprave) kjer koli in res me zanima kako mu potem dopoveš oz ga soočiš z nevarnostjo. hope seveda se sooči. sej tud doma se. samo bolj kot ti prepoveduješ, bolj je zanimivo. sej si menda prebrala, ne vem zakaj morm pisat dvakrat in če vtičnica doma ni zanimiva, bo nekje na obisku še manj, ker tam je pa toliko bolj zanimivih reči, ki jih doma recimo ni. sploh na pikniku, v naravi, bo otroku težko zanimiva vtičnica Moj otrok pa niti doma ne stika po omarih in ne odpira predalov, ali pa še ni v tej fazi, ali pa ga enostavno ne zanima. Prijema kljukice, odpira pa ne. Odprem mu jaz, prepovedujem mu ne, ker sem mneja da lahko raziskuje. vidiš, moji jih pa. pa tudi nisem nikoli prepovedovala, samo stvari, ki ne želim da mi jih vlačijo okoli ( recimo noži pa moka itd.) so pospravljene na varno, ostalo se pa ne sekiram če vlači, ne vem zakaj nebi. Omar odpirat pa ne dovolim, četudi mu oni dovolijo, pravtako mora bit v prostoru, kjer smo mi. Rože ne dovolim trgat ali odtikat. Jih imamo doma na dosegu rok in ne mislim umikat, saj opažam, da se jih dotika samo, ko mu je dolgčas in hoče vzbudit pozornost. enako. in res se ne zadržujem na obiskih, kjer bi bilo otrokom tako blazno dolgčas, da bi zarad tega začeli počet neumnosti. tko pač je, z malimi otroci si ne moreš privoščit stvari, ki si jih lohk brez. Naš mali je ratal že skor terorist do psa in kaj naj zdaj še psa umaknemuser posted image . Valjda je zato potreben mal bolj trši prijem (z lepo besedo in razlaganjem ne gre, ker je šele 11 mesecev star), uporabim glasen NE in če je hudo ga tudi na silo posedem in ga skušam umirit in dopovedat, da to ne sme. Zato izvoli svetuj, kako dopovedat 11 mesečniku, da ga pes lahko ugrizne, da psa to boli, da mu ni prijetno ali ga naj po tvoje umaknemouser posted image . NI vse tako rožnato, včasih ni zadosti lepa beseda. a misliš da če ga boš tepla, bo korist? naša tamala je ista. je vlačla mačko pr naših kar naprej, pa je vlačla psa karnaprej. sicer iz navdušenja, ampak seveda brez občutka. pa sem ji isto govorila da ne sme tko, pa kako mora, pa da jo bo muca okrempla in jo bo kuža ugriznil. ampak kako nej otrok ve, kaj pomeni da ga bo muca pokrempla, če ga še nikol ni? obe živali sta tudi silno potpežljivi, ker sta navajeni otrok, zato sem tudi računala s tem, da če že bo kaj, bo bolj opozorilno. da pes ne bo ravno razmesaril otroka, pač pa jo bo mogoče opozorilno zagrabil za roko. in točno to se je zgodilo. ko je šla preko vseh mej in si nikakor ni dala dopovedat, je pes šavsil po njej, jo zagrabil za roko, vendar se ji niti zobje niso poznali. samo roko ji je zagrabil. in zdaj ga pusti pri miru. oz. ga lepo boža. ravno tko mačko, k ji je enkrt naredila tri praske po roki. ampak ok, to so domače živali, ki jih poznaš in one tebe. ne dovolim pa ji tikat tujih, nepoznanih živali. oz. da se vedno prej vpraša lastnika, če lahko poboža psa itd. ne bom ti rekla da zdej pusti, da pes ugrizne otroka, ker nikoli pa tudi pri domačem psu ne moreš vedet kako bo reagiral. oz. glede na to, da otrok nonstop vlači psa, verjetno pes ni nekaj napadalen in je dokaj potrpežljiv. pa tudi ni rečeno da bi zaleglo, pri moji pupi je, pri meni pa recimo ni. vsak pes, ki me je ugriznil, ni pustil niti malo strahu, ma naslednjo minuto sem spet reščla v neznanega psa. samo večina otrok ni takih. kalbo ne da se mi, res ne
|