ronja
|
Simona, ko smo ravno pri pravni državi: človeku NI POTREBNO DOKAZOVATI, DA JE NEDOLŽEN! Tožilstvo mu mora dokazati, da je kriv! In majhna verjetnost (ki pa ni več milijonov, lahko se greva pa tudi statistiko tu, ni problema) ni dokaz, da si kriv. Če je to naredila nenamerno, potem se je to zgodilo po naključju, kako pa drugače? Sicer pa čisto dobronamerno: g. simona, ves čas namigujeta na to in ono, nič od tega pa ni preverjeno (ne to, da je katerakoli od članic rrja, ki se nismo popolnoma strinjale z vami, uslužbenka tega vrtca, ne to, da sva z bakfarkom v zvezi (čeprav sem vam zato res hvaležna, ker se tako nasmejala že dolgo nisem ), ne to, da je ravnatejica to naredila namerno, ne to, da jim bodo dajali drugačne plenice itd...) vse to so vaše domneve, vendar se jih veliko izkaže za napačne. Na tak način novinar izgublja kredibilnost. Včasih je boljše nečesa ne napisat, če nisi prepričan, da je res. Seveda se vsi motimo in če to vidimo, se opravičimo, kar je vse lepo in prav. Vendar kot sem že napisala: če se veliko motiš, ti nihče več ne verjame, tudi kadar imaš prav. Zato me skrbi, da zaradi načina, na kakršen zagovarjate svoj prav, nihče ne bo razmišljal o tem, ali je to res prav, ali ne. Vam dam še en primer: pred kratkim je mamica pisala, da svojo punčko udari po roki, kadar nagaja svojemu bratrancu, vendar jo je večina članic popljuvala, kako lahko udari svojega otroka, konkretnega odgovora, kaj naj v tej situaciji naredi, pa ni dobila. Napisala sem ji en predlog in dalje sva si pisali po ZSju in zdaj je problem rešen, mama je ne udari, pa vendarle doseže svoje. Ni vam jasno, kaj ima to s tem tu? Poglejte, tudi jaz sem proti tepežu otrok, vendar pa mislim, da ljudje ne delamo vedno vsega iz zlobe, nekih slabih namenov in osebnih zamer, pa zaradi pohlepa in ne vem še česa... Mislim, da se dostikat enostavno motimo. In če se motimo, se to da popravit. Zlobe ne znam popravit, idejo, kako delat drugače, pa dostikat imam. Če nekoga napadem, da je baraba parexcelanse in da ga je za njegov zločin treba ustrezno kaznovat, potem dvomim, da me bo poslušal, saj se bo začel z vsemi 4imi branit, da ni mislil nič sabega. Če mu povem, da je mogoče mislil dobro, naredil pa štalo, se bo mogoče strinjal in bil pripravljen poizkusit tudi kaj drugega. Zdaj se vam zdi trapasto, da bi morali ravnateljici lepo razlagat, kar je vendar z ustavo določeno? Zato, ker je zelo mogoče, da gospa v resnici ni kriva - da ni zlonamerna, da ni škodoželjna, da ne želi prav nobenemu otroku v svojem vrtcu nič slabega in da so zanjo res vsi enaki, zato pa ni gledala, kakšni so priimki v eni in drugi skupini. No, z ustavo je določeno tudi to, da ona NI KRIVA, dokler ji ne dokažejo, da je! Torej njej ni treba nič dokazovati. Vendar če bi se lepo pogovorili z njo, bi morda razložila, kako je izbirala otroke. To bi naredil dober raziskovalni novinar. Dober novinar ne bo podajal sodbe, ker se njegovo osebno mnenje sploh ne sme čutiti v prispevku... (o novinarstvu pač slučajno nekaj vem - izkušnje, in pa "osebni kanali", hehe - sem živela v družini, kjer je pač precej novinarjev, kaj češ... zato mi pa vsaj slovnica ne dela težav ).
|