TjasaJ
|
Altaja, Anja, Hel in tulpek - držite se in tečnarite kolikor hočete! Saj nas je kar nekaj, ki vas razumemo! Sicer moram rečt, da ko sem preživela prvo neprespano noč, sem se spraševala, zakaj sem ga hotela tako hitro zunaj
Ayo in Drnula - tudi meni je CR "vzel" izkušnjo, ko po porodu držiš svojega sončka pri sebi... Tako nenavadno je bilo, ko so mi ga prinesli v sobo, še prej pa so ga vsi že videli, le mamica ga ni še pestovala... Sem zavidala vsem, ki sem jih kasnejše dni poslušala v porodni sobi... Upam, da mi bo naslednjič dano roditi po naravni poti.
Moja porodna zgodba je tudi kratka... Ob 3.30 mi je začela odtekati voda in kar prestrašila sem se, ko je bila krvava. Pa sem se umirila, stuširala, pregledala torbo, zbudila dragega (ki se je moral še zmanikirati ) in sva šla. P je le 3 min stran. Sprejela me je babica, ugotovila, da nisem še nič odprta, popadki so se sicer izrisali, a jih nisem čutila (čeprav kao močni). Do 14h so me še enkrat pregledali, preštokali, a smo ostali na istem - zaprta, brez popadkov. Pa me je G vprašal, če gremo kar na CR - in smo šli, da ne bi predolgo čakali. Čeprav sem bila vesela, da prej ni bilo bolečin, je po prebujanju bolelo kot sam  , pa nisem preveč občutljiva. Po triurnem prebujanju (ob 18.30) so me pripeljali v sobo, počakali smo dragega, nato so mi prinesli sinčka, ki se je rodil ob 15h. In to je bil šok zame - nobenih čustev, ni bil videti nič moj, kar neko dete. Še tri dni me je to mučilo, nisem vzpostavila stika z njim, saj me je vse bolelo in sem ga komaj dojila (dojenje je steklo kot po maslu HB), obrniti se nisem mogla... Potem pa tretji dan, po neprespani noči, ko te boli vsak obrat kot , pa jok. Ugotovila sem, da si nisem pustila, da ga imam rada, da to začutim, ker sem imela preveč dela z drugim. In od takrat naprej čutim to materinsko ljubezen, vsak dan bolj. Zdaj, ko smo doma in ko ni več težav z vstajanjem iz postelje in lahko sama poskrbim za svoje dete, zdaj nam (mi) je res lepo.
Vsaki, ki ima popadke, a bo rodila naravno, želim, da jih sprejema odprtih rok in da se po bolečinah in mučenju zaveda sreče, ki jo dobi takoj v roke!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Potrpita, samo še malo, pa bosta tudi vidve držali v naročju vajini štručki. Vsak dan čekiram forum, kaj je novega, tako da fejst mislim na vaju in stiskam pesti.
. 
. mogoče danes bo kaj, držim pesti!
ga je imel ta čas na rokah. V šok sobi so me itak skoz filali z nekimi protibolečinskimi injekcijami, tako, da ne morem rečt, da me je ne vem kok bolelo, samo sem ležala, pa se obračala malo na boke - so rekli, da mi bo pol lažje, pa res je bilo tako. In pol sem 
spet dobila v sobo, tako blizu, da čeprav sem bila malo nepokretna, sem se ga lahko dotaknila, pa je bil ful priden, nič ni jokal, čeprav je bil buden. 
. Čestitke ob rojstvu male Julije! Sem tako vesela, da se je vse tako lepo končalo, ko samo pomislim kaj vse sva morali dati skozi par mesecev nazaj ... Želim ti hitro okrevanje in obilo družinskih radosti! 
