ronja
|
Meni sreca sploh ni merilo, ker je tako zelo zmanipuliran pojem in toliko produkt razuma, da mi ni kredibilno "merilo" tega, kako se v zivljenju pocutim.
mislim, da sta sreča in mir v duši nekak tesno povezana - samo poimenovanje je različno.
mišek, se strinjam, da je včasih res zoprno poslušat nekoga, ki non stop jamra, naredi pa nič, da bi se situacija spremenila. Ampak po moje ljudje takrat dejansko mislijo, da ni izhoda, ne vidijo rešitve - in zato jamrajo. Včasih rešitve res ni oz. je rešitev samo čas in/ali okrevanje, drugič pa se to njim samo zdi. Seveda jim ti lahko predočiš rešitev (kar dostikrat delamo, pa dostikrat tega sploh nočejo), ampak to še ne pomeni, da jo drugi res vidi. On vidi svoj problem. šele ko pogleda čezenj, vidi rešitev. In tem ljudem pač pomaga, da jih občasno poslušamo, razumemo in malo sočustvujemo z njimi, da je včasih pač res težko, čeprav imaš navzven vse - to še ne pomeni, da to res imaš.
Imaš pa še drugo možnost: jamranje je včasih konstruktivno, po moje: včasih človek ves čas jamra, ZATO, da bi mu kdo podal rešitev, pa mu je nihče ne pokaže (meni se je to že dostikrat zgodilo in so me vsi hoteli tolažit: saj bo boljše, itd... pa sem jim povedala, da ne rabim tega, rabim, da mi pokažejo pot, možnost, idejo, kaj naj naredim, da se zadeva spremeni,... pa ni imel nihče ideje). In takrat bo človek jamral in jamral, ker pač ne zna naprej in hoče na vsak način nekaj najt - kot se vrti miška po kletki in išče izhod. to ni vedno resigniranost, včasih je to način iskanja rešitve, če pač sam nisi dovojl pameten. midva z lubijem sva se oba že znašla v taki situaciji in noben ni hotel samo sočustvovanja, ampak konkretne predloge...
Včasih je jamranje tudi "priprava" na delo: recimo ko se začneš učit in na začetku te vedno kaj razjezi, ker pač ni logično, ker eni tak, drugi drugače, ti pa še ne veš, kaj je prav, ker še nimaš celotnega pregleda,... pa je brezveze, ker so trapasti podatki za napiflat, pa še en kup drugih zadev. In jamraš, kako je trapasto. Ampak s tem vse te podatke ponavljaš, si jih zapomniš, povezuješ stvari in potem naenkrat vse znaš, stvar zalaufa, da te ne morejo od knjige spravit (niti te nihče ne proba, ker imaš še par ur do izpita, hehe) in narediš z 10. V tem primeru se mi zdi jamranje konstruktivno.
Včasih jamramo nad sabo: nad neko slabo lastnostjo, ki jo imamo, pa se je ne znamo znebit ali pa nad svojim neznanjem, ker se ne znamo nečesa naučit, itd. In potem ti lahko nekdo posodi pravo knjigo, pokaže drug način učenja, pove, kaj je vzrok tvoje napake in ko tega odpraviš, odpraviš tudi napako,... itd... Skratka, če bi bil čisto v miru s sabo in lepo sprejel vse slabo kot pač del življenja, ki ga ne moreš spremenit - ga tudi ne bi spremenil! kar pa ni dobro...
Včasih se pa enostavno vsega nakopiči - in čeprav si si sam naložil, pač vseeno težko neseš. In takrat poči, se sesuješ, zjamraš lubiju, on te poboža ali potolaži po tel./gju, ma, kakorkoli pač, ti se sestaviš in greš dalje. Če bi trmasto nosila dalje isto težo brez postanka, pa bi bila samo vedno bolj živčna - zakaj bi bilo to dobro?
mič ,Pa tudi:ne moreš vedet, kje so tvoje meje, dokler ne greš čez . In vsake toliko je fino dat iz sebe maximum... Si presenečen, koliko zmoeš/zdržiš...
|
Natisni
. 
.
. 
. no, men je to kul ravno tako, kot je ... predvsem zato, ker je zdrav. pa mi lih dol visi 
