diamantina
|
Dan" Hvala za vsa menenja, sem jih brala sproti, koliko se je ob girivem in budnem dojenčku dalo, pisat pa tudi zdaj hitim, ker mali aja, ampak vem,d a bo vsak čas alarm. Za zdaj sem še tukaj, ker odločitev kar itit in pustiti vse, ne gre iz danes na jutri, vsaj pri meni ne, ker bi morala precej dobro premisliti, kam sploh in ker sem študentka in brez lastnih dohodkov (ok, štipendija, otroški in starševski), je težko itit kar nekam v najem ... Res je zakomplicirano in bolj ko premišljujem, kaj je šlo narobe in kdaj, ker vem, da v zvezi ni vedno samo en krivec, sta vedno dva, bolj mi prihajajo na misli dogodki, kjer je mogoče, da sem celo sama marsikdaj pripomogla k taki situaciji ... ne vem, hudo je, to sploh niso lahke določitve in spokat kufre je res radikalna, ampak tudi zadnja odločitev glede zveze. Vem, da boste zdaj nekatere rekle, da sem neumna, ker še naprej nekaj poskušam, ampak vem, da imam toliko moči spremeniti malo sebe, pa vsaj poskusim lahko spremeniti njega, kar do sedaj, po pravici, nisem počela in sem ga pustila da živi po svoje. NIkoli mu nisem česa rekla, ga za kaj prosila ... mislim, da ni imel občutka da sploh živim z njim, ker je bilo vse, tako kot prej, tudi v taščino delo se nisem vtikala, zato se tudi ona ni vame, zdaj ko pa imam svojo družino in bi rada imela pač drugače - družinsko in intimno, pa sem očitno tudi njim pokazala drug obraz na katerega nobenen ni bil nihče pripravljen. Od tod tudi moje vprašanje, če si katera mogoče misli, ali pa ima izkušnjo, da sama tudi ni vedno najbolj prav ravnala in bi mi rekla, ja, nisi . Ne zagovarjam svoje tašče, ker si tega ne zasluži, pa tudi mojega ne, ne zagovarjam pa tudi sebe, ker nisem popolna. Ti zadnji dnevi so res peklenski in želim najti pravi odgovor ... Nič, mali joka, mora it ...
|