|
diamantina -> mislim, da se razhajava (14.5.2009 13:37:15)
|
Podzravljeni!
S partnerjem imava hud problem. Mislim, da je med nama konec, najbolj pa me boli, da bo trepel najina, naj bi bila, največja sreča, najin trimesečni sinek.
Ne morete si misliti, kako zelo hudo mi je, ko tole pišem, ampak nimam se komu izpovedat, pri nikomer ne mnorem poiskat nasveta ali vsaj dobre, tolažilne besede, kot pri vas.
Skupaj živiva že kar nekaj časa in to pod isto streho s taščo in staro teto od partnerja (vedno samska, brez svoje družine). Nimamo ločenih prostorov (razen spalnice, ki pa so vse v istem nadstropju, kopalnice in wcja). Hiša je last mojega partnerja.
Narava dela partnerja je s.p., ki včasih zahteva odsostnost tudi po par dni in zelo nepredvidljiv delovni čas, tako si ne moreva zorganizirat nobenega izleta, dopusta vnaprej, vedno je vse odločitev istega dneva, zato pa že par let ne greva nikamor, razen na enodnevne izletke, ki jih je bilo v zadnjih 2 letih za prste ene roke.
Med nosečnostjo sem se preselila k njemu in ker mi več stvari ni ustrezalo (predvsem kar se higiene in vmešavanja v mnoje osebno življenje tiče), sem mu to tudi povedala, ampak posluha za to ni bilo nobenega, rekel mi je celo, da naju otrok ne veže, da lahko grem od koder sem prišla. Tega seveda nisem mogla storit, ker me starši nazaj ne bojo vzeli, pa še mnjenj okolice se bojim na vso moč, zato sem lepo utihnila in se sprijaznila, da je, tako kot je.
Ko se je sinek rodil, pa se je začela druga pesem. Poroda nisem imela težkega, sem pa imela veliko težav po njem - oslabelost, bolezen (angina) in še večkratni mastitis. Po večerih, ko sem komaj gledala z vročino 38 in več), sem ga prosila, če lahko umije otroka namesto mene, pa ga ni hotel, tudi čez dan ga ni želel popaziti, da bi lahko vsaj malo zatisnila oči, čez noč je odhajal spat v dnevno sobo. Za vsako mojo težavo je klical svojo mamo, naj mi ga ona popazi ipd. Ona seveda vsa vesela, jaz pa, ne morem si kaj, sem jo vedno manj rada videla v svoji bližini, zato sem jo odkrito začela odganjati proč. To je seveda povedala mojemu parnterju, ki je vzkipel in me zasipal z zelo grdimi besedam, ki ne ustrezajo bontonu foruma, lahko samo povem, da je z gršimi besedami rekel, naj bom srečna, ker imam taščo, ki kuha namesto mene in bi mi še otroka lahko pazila, jaz bi ga pa samo dojila. Poleg tega najina spalnica ni več najin prosto, ampak lahko vanj gre tako stara teta kot ona brez da vpraša, enostavno vstopi, pa če sem tam ali ne.
Ker sem, kot vsaka mamica, ponosna na sina, zelo rada povem, da je priden ipd. če kdo pride na obisk, ampak do tega sploh ne pridem, ker je že tašča s svojim sladkim tralala pred menoj in ponavadi reče: moj sinek priden, moj sonečk, a veste kako ima rad babico ... ne vem no, meni se to zdi malo khm ... to me moti, ampak če mojemu rečem, me ošteje, da ji čisto nič ne pustim, da naj govori, kar ji paše ipd.
Tudi taki opazki stare tete, kot npr. danes pri kosilu, ko je mali malo zajokal, je rekla, dudo mu daj, pa bo utihnil, pa da ne more jest, če se joče ipd. pa kako naj vzgajam otroka - je ona po tv gledala, kako se to dela, pa po filmih in po limonadah, ki jih obe s taščo gledata vsak dan celo popoldne.
Še celo tako budalo sem bila, da nisem upala dati vloge za vrtec, ker je moj odločno nasprotoval, rekoč, da ga bo pazila njegova mama. Jaz pa se bojim, da mi bo zanemarila moj zakladek, edino srečo, ki jo imam.
Da bi si uredila svoje prostore, moj niti slišat noče, ker bi se mu mamica smilila, če bi morala sama jest v kuhinji, jaz pa tako za njegove pojme ne znam kuhati.
Ne vem, to sploh ni človek, ki sem ga imela rada, ki sem ga ljubila, se veselila prihodnosti z njim, se veselila otroka, zaradi katerega mi je vsaka težava v nosečnosti bila veliko lažja ... ljubila sem ga, na vso moč, še zdaj ga imam zelo rada, mogoče sem res zelo nehvaležna in čudna, kot mi sam pravi, ker se ne morem stopit v njegovo družnino. Jaz pa si ne morem pomagat, rada bi jaz bila tista, ki bo prala, kuhala, ga pričakala doma s kakšno drobroto, ap tudi če ga ni deset dni zaradi službe. Rada bi, da bi ga sinek imel močno rad, da bi se med nama dobro počutil, da bi imel mamico in očeta, ne morem se sprijaznit z mislijo, da bo morda od enega od naju ločen, ne ne morem in ne vem, kako naj to rešim.
Lepo, lepo prosim, dajte mi kakšen nasvet, kakšno pozitivno misel, dajte mi povedat, da delam narobe, tako se bom vsaj znala popravit ....
Še bi pisala, pa se mali zakladek joka ... hvala za vse odgovore. Za vse napisane napake se opravičujem, ampak moram hitet.
|
|
|
|