andreja2000
|
Pikica mislim nate,kako je danes?Ja,si tudi jaz kar predstavljam kako ti mora bit in kako težko je izklopiti temne misli,pa vendar se jim nikar ne prepusti.
Veš da tukaj zate držimo pesti in resnično upamo,da bo vse kot mora bit.
Gigi1 eto,tu je moja zgodba,ki sem jo obljubila...
Doma imam že odraslega sina in skoraj 13 letno hčer,med njima sem imela 3 ss.Okoliščine so nanesle,da sem ostala sama z otrokoma in čez čas sem spoznala novega partnerja,ki še ni imel otrok.Seveda sva si zaželela skupnega otroka.Takrat sem bila stara nekaj manj kot 38 let,vendar me to ni niti najmanj motilo.Že po nekaj mesecih sem zanosila,vendar se je sreča v 13 t  žal končala.Kmalu sem spet zanosila in sreča se je spet končala v 21t ,zaradi kromosomske napake.(v vse te žalostne podrobnosti se sedaj ne bom spuščala,ker se mi niti ta tema ne zdi primerna za to,saj tukaj rabite spodbudo in take zgodbe,ki imajo srečen konec)No in vse kar naprej pride ima srečen konec...
Potem pa se je zapletlo in nikakor več nisem mogla zanosit.Pričelo me je skrbeti,saj že leto dni zaman čakala na plusek,pretočila nešteto solza,prebrala ogromno knjig puska pa ni in ni bilo...Odšla sem k mojemu G,kjer sem dobila klomifen za 3 mesece.Spremljali so me tudi z UZ in spet sem bila polna optimizma.Pa še vedno nič.Zaman sem delala teste,vedno so bili negativni,spet solze,spet žalost,potem,ko je tetka ,odšla ,pa sem spet polna optimizma štartala v nov boj...
Klomifen pa mi je iz meseca v mesec povzročal različne probleme,da se o bolečinah v času ovulacije sploh ne menim.Ej,bila je muka se takole z bolečinami,ko sem že komaj hodla, se še ljubiti,če prav je moj bil resnično nežen...
No,pojedla sem še zadno tabletko klomifena in spet upala na najboljše...nič.Potem sem dobila klomifena še za 3 mesece po 2 tabletki na dan in pa morala sem se tudi naročiti v neplodnostni ambulanti.Naročila sem se pri dr.Gavričevi,moj pa je bil naročen pri dr.Vasavljeviču.In spet sem bila polna novega zagona...
Pa sem pojedla vse tabletke klomifena,pa nič...sem pa bila vesela,ker se je že bližal obisk pri dr.Gavričevi...
Seveda sem si ves čas merila bazalno temparaturo,vse lepo beležila...potem pa bi mogla pridit spet .Pojavil se je rjavi izcedek in spet sem bila žalostna,vendar vseeno ne tako zelo,saj sem bila prepričana,da mi bo Dr. Gavričeva kmalu pomagala.Pa je bil še drugi dan samo rjav izcedek,potem nič,pa spet in tudi po bazalni temperaturi še ni bilo videt,da prihaja .In takrat sem pomislila,da pa sem sedaj prišla v meno,no ja,še to mi je bilo sedaj treba...
Pa mi moja hči predlaga,da naredim test in naslednje jutro sem ga in glej ga zlomka,sploh nisem mogla vrjet svojim očem,moje dihanje je postalo hitrejše,nek pritisk mi je stopil v glavo,pa kaj spet sanjam ali kaj...ne,pa niso bile sanje,na testu sta bili razločno vidni dve črtici ,oj,kaka sreča...pa vendar me je že v tistem trenutku prešinilo"kaj če gre spet kaj narobe".Potem sem brž odgnala te misli in si na ves glas rekla"tokrat bo vse kot je prav,dobili bomo zdravega  ).
Naslednji dan sem poklicala v neplodnostno ambulanto in jim vsa vesela sporočila,da me ne bo,ker sem .Sestra na oni strani telefona se je ful razveselila in mi čestitala,ter se mi zahvalila,da sem jim javila,ker bodo lahko sedaj za moj datum dali drugo punco.
In tako se je začelo v bistvu eno težko obdobje,ko sem ves čas morala preusmerjati misli v pozitivne,ker ko imaš za sabo že tako težke preizkušnje je res težko ohranit pozitivnost,vendar jaz sem se odločila,da jo bom ohranjala koloko bo to v moji moči,ker druga mi itak ni preostalo,saj sem vedela,da če se bom prepustila temačnim mislim,bo moja dokaj nemirna,kar pa spet ni fajn za pikico,ki raste pod srčkom.
Potem sem še vmes dvakrat dobila rjavi izcedek,seveda sem se prestrašila,jasno,vendar sem se tudi hitro skulirala in HB,je bilo vse vredu.Najbolj moreči so spet bili tisti dnevi,ko sem čakala na izvide AC.Vleklo se je skoraj 4 tedne in 4 tedne sem se vedno zdrznila,če mi je zazvonil telefon ,misleč,da kličejo iz Lj,pa niso..
Eno lepo sončno jutro,pa najdem v nabiralniku ta tako težko pričakovani izvid.Ker je bil v nabiralniku in ker me niso klicali sem vedala,da pa je tokrat vse ok.Roke so se mi začele trest,srce mi je nabijalo in ja,še solze so mi spolzele po licu,solze sreče...
In tam je pisalo,da je vse normalno in da imamo xx.Ej,punčko bomo dobili...srečna sem bila do neba in nazaj,težko opišem to srečo,po vseh žalostih,ki smo jih dali skozi...
Rok sem imela7 decembra.
In 6 decembra 2007 je na svet prijokala naša punčka Eva,naš mali zakladek naša velika sreča,ki je tehtala kar4200g in bila velika 53cm. .Moja sreča je bila tako velika,tako popolna tako lepa...
No,tak je en del moje zgodbe!
Vsem vam tukaj,iskreno in iz srca želim,da se tudi vaše zgodbe čim prej končajo s tako srečnim koncem kot se je moja,držim pesti za vse vas in vam pošiljam  za srečo.
andreja
_____________________________
Kjer je upanje,je tudi pot...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, seveda takoj kličem G in pravi sestra naj se pridem pokazat. pridem tja ob 8H in čakam do 11H
povem G da sem imela izcedke in krvavitev in greva na Uz. danes je 5 t in 6 dni in Gv je pravilne oblike, pojavil pa se je tudi rumenjakov mehurček, ki ga v pon. še ni bilo. G je rekel da nosečnost napreduje , da je vse tako kot mora bit, da pa ne ve od kod krvavitve in da 15% 
dal mi je že tudi materinsko knjižico, me poslal v laboratorij na krvne preiskave(combosov test, toksoplazmoza). 
zdravstvo
M ne pričakuje 11.05
test 12.05. 
test 12.05. 
neodkrite tud že neki časa ni blo
sem pa optimist kajne da??
