Kerensa*
|
V svojih 30-ih letih sem se selila milijonkrat in vse te selitve so mi dale možnost ugotoviti, kje se dejansko najbolje počutim. Moj odgovor je: (vele)mesto. Sedaj živim v strogem centru Ljubljane (Stara Ljubljana) in če bo vse po sreči, se od tukaj nikoli več ne premaknem. Morda še zamenjam to stanovanje za nekoliko večjega, ampak lokacijsko je pa zame tukaj idealno. Kakor je rekla Gina - vsakdo ima svoje prioritete. Lahek dostop do dnevno potrebnih materialnih dobrin je meni zelo pomemben, ker ne maram nakupovanja vnaprej in na zalogo - zato živim nad trgovino in grem lahko dol v copatih (če ravno ne dežuje). Rada kofetkam, zato živim točno poleg lokala. In to takega, kjer strežejo še hrano. Ko odprem okno dnevnega prostora, mi diši v stanovanje. Na dosegu roke (5 minut hoje) je tudi vse ostalo: trgovine s čemerkoli, pošta, banka, vrtec in šola. Otroško igrišče je na pobočju grajskega hriba - solidno urejeno in razgled je čudovit. Če bi bila verna, bi mi bilo pomembno tudi to, da imam cerkev pred vrati. Avtobusna postaja je nekaj korakov od stavbe, v kateri živim, do glavne avtobusne/železniške imam 10 minut hoje. Kljub temu, da smo sredi Centra, je parkirišče zagotovljeno - že res, da na dovolilnico, ki stane 50€/leto, ampak to je veliko ceneje, kot za marsikoga plačevanje raznoraznih parkirnin (ali celo kazni), ko tekom leta prihaja v mesto. Posedanje ob Ljubljanici, s pogledom na Prešernov trg, je čista uživancija - na sončku se greješ, kakor martinček. Na voljo imaš vso moderno tehnologijo, ki včasih morda do neke vasi "Bogu za hrbtom" (še) ne pride. Interneta ti sploh ni potrebno plačevati, ker je toliko wirelessa in Wlan točk, da je zastonj. Pomanjkljivost, da nimam balkona, brez problema nadomestim z notranjim dvoriščem stavbe, kjer lahko postavim napihljiv bazenček in roštilj - pa še s kukanjem sosedov čez ograjo se mi ni potrebno obremenjevati. Kljub strogemu Centru ni avtomobilov, saj smo v peš coni - imamo količke in extra pridne redarje s pajkom, ki odvažajo vse, ki se za 5 minut ušvercajo noter. Lokali se morajo zapreti do 1ih zjutraj, kar pa sploh ni problematično, saj imamo dvojna okna in meter debele stene - zaboga ničesar ne slišiš v stanovanje, če nimaš ravno Iraka pod oknom. Nekega hudega razgleda seveda ni, ker smo fasada ob fasadi, ampak ko greš pa na okno na čik, se pa brez kričanja pogovarjaš s sosedom na drugem oknu, ki počne isto. Čistoča je presenetljivo OK, odkar je Janković župan - smetarji peš hodijo naokrog in s palčkami natikajo smeti. Nekaj minut stran je nova ljubljanska "plaža" na Prulah - luštkano za kratek sprehod po koščku narave in za postanek na soku in/ali pivu na eni od ladjic, ki so tam privezane kot lokali. Ne zamudiš nobene prireditve - četudi ne veš zanjo vnaprej, ko zagledaš, ko greš mimo - in mimo greš že na poti domov ali od doma. Upravna enota, zdravnik, Urgenca - 10 minut peš od tukaj. Dostavljajo vse, glede na lokacijo - od pizz do Mercatorja. Sosede resda težko dobro spoznaš, saj sta načeloma samo dve kategoriji - "staroselci" (beri: upokojenci, ki so tukaj od rojstva in so večinoma samo doma) ali študentje/najemniki (ki jih pa skoraj nikoli ni), ampak če nisi ravno tip človeka, ki bi dnevno kofetkal z njimi (kakor jaz), potem to sploh ni problematično. Zasebnost definitivno imaš. Če pa želiš nekoliko več narave, imaš pa 10 minut vožnje z avtom stran Tivoli, ZOO, Šišenski hrib, Golovec, Ig - več, kakor preveč. Shopping center je oddaljen enako (Rudnik), obvoznica/avtocesta tudi. Bila sem pa kratek čas v vasi (okolica Kamnika) in sem mislila, da ne bom preživela. Edini plus je bil to, da sem imela več bivalnega prostora, pa še to ni bil vedno plus, saj je bilo več za pospravljat in vzdrževat. Če se je otrok igral zunaj, sem morala ves čas razmišljati, da ne bo skočil pod kak avto, ki se je pripeljal mimo hiše (otroci v vasi se igrajo na vaških ulicah, po le teh pa zadnje čase ljudje vozijo, kakor po avtocestah). Cerkveni zvon me je zbudil. Peš do trgovine ali česarkol drugega - utopija. Mesta v vaškem vrtcu se ni dalo dobiti prej, kakor v dveh letih - vožnja torej v LJ, kjer je bil vpisan še od prej. Brezdelni sosedje so igrali inšpekcijo za vsak obisk in skrbele so jih moje rože, ki so dnevno crkavale okrog hiše. S polovico prijateljev sem imela samo virtualni kontakt, ker pač niso imeli dovolj časa, da bi prišli na obisk (kombiniranje lastnih obveznosti z obiskom v oddaljenem kraju ni ravno dnevni plan), pa tudi telefonski račun je bil posledično večji. Kamorkoli smo šli, smo potrebovali avto - četudi samo za Aspirine v lekarni. Stroški goriva in (takrat še) cestnin so kar rasli. Dostave nobene - še poštar ni prihajal vsak dan in pošto je puščal v nabiralnikih, postavljenih na količke na začetku vasi - niti z mopedom se ni čez vas zapeljal, ampak si moral iti sam. Smetarji tudi - enkrat tedensko čez vas in če si pozabil kanto postaviti ob cesto, je niso izpraznili, čeprav si jo imel na odprtem dvorišču točno 5 m stran. Moderni priključki tehnično neizvedljivi - analogni telefon in satelitski krožnik je bilo maximum. Največja prireditev je bila nedeljska maša, ko se je cela vas sprehodila (2x!) mimo naše hiše. Čudni ljudje so se sprehajali od hiše do hiše - vrata si zapiral bolj, kakor tukaj, v Centru, da ti ja ne bo kaj izginilo iz predsobe. Kar je bilo na dvorišču, itak ni bilo ziher - v takem primeru noben sosed ni nič videl. Narave, kolikor hočeš, ampak po vsem tem pa nobene volje, da bi šel tja. Skratka - jaz sem definitivno za mesto.
|