lili82
|
Evo , moja porodna zgodba... Petek, 20.3., dopoldne.. Naročena sem bila na CTG – zapis v materinski knjižici – CTG prepričljiv, zdravnica mi je rekla, da mali tako veselo brca, da ga še zagotovo nekaj časa ne bo ven… J Pridem iz MB domov, skuham meni in mojemu lubiju kosilo, ga počakam, da pride še on iz službe, se najeva in hočeva na izlet v Graz, v Ikeo, po novo posteljo. V predsobi sem si obuvala čevlje, ko dobim kar naenkrat čuden občutek v sp. hlačkah – »hm, povečan izcedek sem mislila«. Vstanem in …. Ulije se mi po nogah…. Najprej sem še mislila, da mi je odtekel samo del plodovnico, ko pa sem imela mokre že cele kavbojke in še kar ni nehalo tečt, pa sem vedela, da gre zares… Ura je bila točno pet popoldne. Šibam v kopalnico, moj dragi se mi pomaga uredit ( še trebuh sva morala dokumentirat – nujno, čeprav sem mislali, da se bo mojemu dragemu zmešalo od skrbi) in pičima proti porodnišnici – seveda so bile vse luči na semaforjih rdeče ter vsi najpočasnejši možni šoferji pred nama. J Prideva v porodnišnico (kljub prepričanju, da bom rodila na Ptuju, sem se vseeno odločila za MB), sledijo rutinske zadeve – vaginalni pregled – odprta sem bila dva cm, maternični vrat lepo zmehčan, britje (ker se seveda ni bilo čas doma ureditJ), CTG in celotna papirologija. Naredili so mi še en UZ, da so se prepričali, da mali ni prevelik za rodit po naravni poti – in nato gremo v porodno! Ker nisem imela svojih popadkov, so mi hitro napeljali umetne (mislim, da nekje okrog 19.15) – in potem smo čakali, da so »prijeli«. Okrog 21.00 sem bila odprta 4 cm in sem dobro čutila popadke – čas je bil za epiduralno. Pri vstavljanju ni bilo nobenih problemov in začela je hitro delovati – od tukaj naprej navadnih popadkov skorajda nisem več čutila – zgolj neko minimalno črvičenje. Ob 22.00 sem bila odprta 6 cm, ob 23.00 že dokončno odprta. In nato so se pričeli tiščavniki – babica mi je naročila, da lahko počasi začnem potiskati, ko bodo prišli popadki – sama pa še nisem imela občutka, da gre za res.. J Ampak je šlo… Okrog pol noči pa smo začeli konkretno pritiskat – noge pokrčit, glavo k prsim in TIŠČAT! In punce, na žalost je res – boli – ne gre drugače.. Približno ¾ ure je trajala tista najbolj intenzivna faza poroda, glavica nikakor ni hotela ven – prišli smo že skoraj do noska, pa je mali spet vsakič nazaj zdrsnil. Babica mi je pri predzadnjem popadku prerezala presredek (dejansko ni bilo možnosti, da bi šlo brez tega, saj sama nisem imela dovolj moči, da bi nosek spravila skozi – kljub temu, da sta se mi dve babici »metali« na trebuh) in glavica je izskočila. Počakali smo še na naslednji popadek in mali se je ob 0.41 »pridrl« na svet J. Z njim je bilo vse ok, sledilo je tehtanje, merjenje, umivanje… Med tem pa so mene zašili in ustavili krvavitev (sem kar veliko krvi izgubila, pa še posteljica se je zelo počasi odluščila), medtem pa je moj dragi že veselo cartal najino štručko. V porodni smo se še podojili, konkretno pocartali in potem sva midva šibala na oddelek. Pri malemu so nato na oddelku sumili, da je okužen z neko bakterijo, ki bi naj povzročala vnetje urinskega trakta, vendar hvala bogu, ni bilo nič iz tega. Poleg tega je staknil še rahlo zlatenico, tako da je en dan preživel pod lučko na intenzivni negi. In potem so naju po malo več kot 5 dneh v porodnišnici končno poslali domov, da se lahko cartama z atijem. Mali je sedaj super – pridno se dojiva – sva že nazaj na porodni teži, zadnje dva dni se je zredil kar 100 g na dan, mleka imam v izobilju (kljub temu, da imam (oz. sem imela) male joškice - sedaj so zelooooo velike in da mi pred porodom ni iztekalo mlezivo) In še povzetek – porod je zagotovo najbolj posebno doživetje v mojem dosedanjem življenju – čustveno intenzivna izkušnja, ki ti za vedno spremeni pogled na svet. Bilo je boleče, vendar se da prestati, še posebej, ko pogledaš malo štruco, ki leži poleg tebe v postelji. Partner pri porodu je nuja – jaz ne vem, kako bi zmogla sama – bil je tisti, ki mi je vseskozi dajal spodbudo, dihal z mano in trpel poleg mene – fizično ne, psihično pa vsaj toliko kot jaz. J Pa še ena stvar je res - v trenutku, ko ti na prsi položijo tvoj mali čudež, so bolečine poplačane in pozabljene. Tako da punce, nič se bat – ves trud, napor in bolečine so več kot poplačani!
|