jolly123
|
IZVIRNO SPOROČILO: Mandek V nedeljo mamo krst. In tu je naša zgodba grozna. mah, sej ni tok, sam...Z mojimi so težave. Vedno. Oči ne gre v Cerkev, jaz sem ga razočarala s tem krstom, sestra s cerkveno poroko...mami je služabnica in ne upa oprekat, stara mama dela, kr onadva rečeta...In na koncu pride, da moram jaz PROSITI svoje starše, da se prijazno odzovejo vabilu, četudi jih ne bo. Samo naj ne bojo nesramni...Ampak ne. Spet je v središču oči, spet misli, da gre zanj. Saj je super človek, Zalo ma rad do nezavesti, ampak ta njegova trma in prepričanje,d a mu vsi hočejo nekaj slabega...In njega pač ne bo. Niti na kosilo. Ne razumite narobe, to ni problem...jaz sem se s tem sprijaznila že davno. Problem je v tem, da mi moji starši VEDNO obesijo preklet občutek slabe vesti. Vedno jo nosim jaz. VEDNO. In potem jokam in si razbijam glavo in delam po previdnih tirnicah, ki ne bodo nikogar prizadele...Četudi kontra sebi, da je le mir in da sta onadva zadovoljna. Nikoli se ne bom losala tega...Enostavno anrejena sta za čaranje slabe vesti. Joj, ko bi mi blo vsaj vseeno... Eh, pa nima veze. Ne bom smetila tu. Mah ej kr neki, moje dva sta pa recimo obsedena s cerkvijo in težita zakaj ni blo cerkvene poroke, to sta bla čist užaljena, najprej sta celo rekla da ju ne bo, zdaj glede krsta, čeprav tukaj sta že malo bolj previdna ker vesta da se mi je*e in pač tamalga ne bom pripeljala če bosta pametna. Tko da sploh se ne sekiraj...tole vzbujanje slabe vesti, samo telefon dol vrži to sem jaz delala, ko sta začela s tem. Pa jih potem tud po 14 dni nisem poklicala dokler me nista onedva, sej ne da sem kaj zamerila, samo enostavno se mi ne da zgubljat energijo z ljudmi, ki ne razumejo...
|