*Junona*
|
oči IZVIRNO SPOROČILO: rmmaja
Za vse tiste, ki se mučite z iskanjem moje porodne in poporodne zgodbe. Zdaj pa šibam črpat kapljice mleka. Saj res, o tem pa nič ne pišem. Pa kdaj drugič.
LP
Tole, kar boste spodaj prebrale, sem sestavljala danes zato, da ni treba vsem mojim prijateljem in znancem pisati vsega na novo. Zdaj pišem tudi vam.
Sem v porodnišnici z mojima 18 dni starima fantoma, Franom in Danetom. Zelo se jima je mudilo, rodila sta se 18. februarja s tridesetimi tedni. Kot da ne bi bila že tretjič noseča, sem spregledala popadke, ki so me nežno opozarjali cel dan. In ko ponoči nisem mogla spati in sem začela že krvaveti, sem končno ugotovila, da gre zares. Potem pa reševalno vozilo do NM, od tam pa drugo do LJ. Po 4ih urah v porodni sobi se je stvar umirila in so me poslali na oddelek. No, ni se umirila, samo na napačnem mestu so nastavili CTG, ki je zato risal ravno črto. Še dobro se nisem namestila v posteljo, že se je ponovila krvavitev, zgrožen pogled sestre, ki sem jo poklicala in v hipu sem bila nazaj v porodni sobi, kjer je že bilo zbranih najmanj deset ljudi (babice, nekaj ginekologov, študentje…). Panika, operacijska zasedena, umetni popadki, da sem končno dojela, da jih res imam in potem priprava in čakanje na carski rez, vmes pa vedno pogostejši in močnejši popadki. Eni ginekologi bi tako, drugi drugače, predrejo mehur, mali Fran rine ven z glavo in roko kot Superman, ginekologinja ga tišči nazaj…Noro! Operacijska se končno izprazni, jaz pa že tik pred končanjem poroda in HB sem rodila kar naravno. Ob 10.56 se je rodil Fran, ki je tehtal 1205 gramov in je bil dolg 40 cm, štiri minute za njim pa še Dane, ki je imel kar 1640 gramov in 41,5 cm. Oba sta dobro izgledala, ocena po Apgarju 8 in 9, malo sem ju pobožala, potem pa so ju odnesli na EINT v inkubator. Popoldne sva ju šla z možem pogledat in bila sta presenetljivo dobro, samo Dane je potreboval malo kisika. Vendar se velikokrat zgodi, da se stanje ponoči poslabša in to je doletelo tudi moja fanta, najbolj Daneta. Bil je hud, se je močno razburjal in zjutraj so mu na eni strani počila pljučka, na drugi strani pa je prišlo do krvavitve. Intubirali so ga in mu dali umetno ventilacijo (poseben način predihovanja), pa še drenažo, kjer sta iztekala iz pljuč odvečna tekočina in zrak. Predvidevali so krajši zaplet, nekaj dni, vleklo pa se je celih devet dni. Revež je bil ves čas na pomirjevalih in na skoraj 100% kisiku. Pri tako velikih fantih ne pričakujejo takih težav, a naš Dane si je v trebuhu prisvojil več kot Fran in ga je doletela »kazen«. Imel je preveliko telo za svoja pljuča. Morda je že prihajalo do TTTS sindroma, morda sta imela samo neenakomerno razdeljeno posteljico… Kot kaže je bilo bolje, da sem rodila zgodaj, še bolje to, da sem rodila naravno, sicer bi imela fanta še več težav. Dobil je tudi neko okužbo in ker Franu ni bilo všeč, da je vsa pozornost namenjena Danetu, je začel nagajati še on. Pa so še njemu dali malo kisika in antibiotikov in potem sta bila oba zadovoljna. Zdaj ima Dane še pomoč pri dihanju in infuzijo, Fran pa je priklopljen samo na monitor, da spremljajo dihanje in srčni utrip. Občasno ima padce utripa in pospešeno dihanja, drugače pa mu gre kar lepo. Zdaj je njuna gestacijska starost 33 tednov, predvideni rok poroda je bil 25. april. In pred dopolnjenim 37. tednom nas ne bodo spustili domov. Najprej morata lepo dihati in uravnavati temperaturo, potem se morata naučiti hranjenja po steklenički, šele potem ju bom dobila v sobo. In ko nas bodo imeli na oddelku že polno kapo, pridemo domov. Če ne bo novih težav, se bo to zgodilo nekje okrog Velike noči. Zelo pogrešam mojo družino, domač kavč in posteljo in vse udobje, ki mi ga nudi dom. Pa moja starša, ki sta mi celo nosečnost odnašala rit, da sem jaz lahko poležavala na kavču in prilezla do 30. tedna nosečnosti. Tukaj pa sem razpeta med laktarij v pritličju, intenzivno nego v prvem nadstropju in posteljo in obroke, ki so »zelo raznoliki« v tretjem nadstropju. Občasno se mi uspe priklopiti nekomu na net, vendar je zaseden ravno takrat, ko imam jaz 5 minut časa. In ves čas sem v strahu, da mi kdo ukrade prenosnik. Saj je že predpotopen, a izposojen in za krajšanje časa pride kar prav. Še nekaj tednov, potem bom polno zaposlena s previjanjem in hranjenjem otročkov. Ko slišiš, da je kdo rodil nedonošenčka, si ne moreš predstavljati, kako to zares izgleda. Misliš si, da je otrok v inkubatorju, zdravniki in sestre lepo skrbijo zanj in potem rabiš samo nekaj tednov zorenja in učenja in prideš domov. Ja, ja, kaj pa ves strah, negotovost, žalost, skrbi, podivjani hormoni, odsotnost od doma in drugih najdražjih? Kar naenkrat se porušijo načrti, ne vidiš več naprej, ne veš, kaj te čaka in z negotovostjo gledaš v naslednji dan. Še do danes se nisem zares zavedela, da sem rodila. Le v trebuhu ni več brc. In v želodec me zdaj ne tiščita otročka, ga pa tišči strah. Diham ne več težko zaradi otročkov, ampak še težje zaradi njunega stanja in bivanja dve nadstropji pod mano. Izgubljen je občutek za bližino do nekoga, ki si ga dolgo nosil pod srcem. Pravijo, da se vrne, ko dobiš otroka k sebi v sobo. Kadarkoli ju gledam se sprašujem ali sta to res že moja otročka in če je res nosečnosti že konec. Pripravljala sem se na prezgodni porod, pripravljena pa nisem bila. Zdaj ju lahko občasno pestujem, a to je le kakšno uro na dan. In jima pojem pesmice, ter ju vzpodbujam in hvalim ali samo malo pobožam. Ti kratki skupni trenutki so pomirjujoči in mi dajejo moč. Intenzivna nega v tej porodnišnici je planet zase. Zdravniki in sestre čudovito skrbijo za ta drobna in nebogljena bitja. Na srečo je tu kar nekaj mamic s podobnimi zgodbami in sobivanje z njimi blaži mnoge težke trenutke. Dobivam tudi veliko klicev in sporočil, da ste z nami, mislite na nas, molite za nas ali nas kako drugače vzpodbujate in nam krajšate dneve. Najraje bi in preskočila čas za kako luno naprej. Na žalost ne gre tako. Postavljena sem bila pred težko preizkušnjo, z mano tudi vsa moja družina. To moramo sprejeti, potrpeti, preživeti in deliti izkušnje, da bo drugim, ki se znajdejo v podobni situaciji, lažje. »Kar nas ne ubije, nas naredi še močnejše.« Hvala vsem, ki ste v mislih z nami!
Držite se!
Tako lepo si napisala, bi moral bit človek iz jekla, da ne bi potočil solzice.
Pošiljam vam še  ... za srečo.
_____________________________
Tudi jaz sem mami.:))
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
pa tudi lepo vzhaja kot tvoji kruhki 
MOJ JE SAMO DESNI
In to ze od 5 meseca dalje prakticno vsako popoldne. Na sreco ponoci nimam problema... 
