Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Cveka30 IZVIRNO SPOROČILO: MLADAMAMICA IZVIRNO SPOROČILO: Cveka30 še nekaj, kaj se dogaja doma za zaprtimi vrati me prav nič ne briga, ko pa nekdo pride na javno mesto in ti nekaj začne govoriti v obraz, kako naj jaz vem, da mi ne grozi da me bo ubil, če pa ga ne razumem, ne govorim o turistih, govorim o ljudeh, ki v Sloveniji živijo že dalj časa! ok, pretiravat pa ni treba. tudi kitajca ne razumeš, pa opaziš kdaj si v življenski nevarnosti in kdaj te želi nekaj vprašati. ampak ve bi se lažje sporazumele s kitajcem kot z bosancem. definitivno ne jaz tudi Kitajca ne bi razumela, jaz govorim o tem da na javnih mestih naj ljudje govorijo tisti jezik ki je v državi uradni jezik v tem primeru je to Slovenščina, me pa prav nič ne zanima kako govoriš ti doma, zaradi mene tudi Kitajščino!! veverička tebi dam pa samo en nasvet, postavi mu ultimat, pa boš videla kako bo Ultimati v zvezi so vse prej kot dobrodošli, ker odvzemajo spoštovanje in možnost lastne izbire. Torej, Cveka, če greš v Prekmurje, bi potemtakem morala znati tudi Madžarsko, v Kopru pa Italijansko. Znaš? Aja, je še vedno slovenščina uradni jezik, torej se tega ni potrebno naučiti. Torej se v Ljubljani z mojo mamo npr. ne bi smela pogovarjati v najinem narečju, temveč bi morala govoriti ljubljansko? V Mariboru pa štejersko? Glede na to, kako raznolika so slovenska narečja, komot potegnem povezavo s tujim jezikom. Navsezadnje, bolje razumem srbščino kot pa Prleke (sicer mi je to narečje tako fajn, spevno, samo kaj poveste, pa nimam pojma ). Torej bi vsi turisti morali pred prihodom v Slovenijo govoriti slovensko. Naj jih naženemo nazaj? Da ne govorim o poslancih, na javnem mestu v parlamentu, pa vsak vleče po svoje. Ali vremenarke, niti naglaševat ne znajo, pa delajo na TV-ju. Ko grem v Italijo, se s poslovnimi partnerji pogovarjam angleško. Italijansko ne znam. Po Benetkah govorim slovensko in se ob to še nobeden ni obregnil. Ena znanka je priseljenka iz Italije in ne zna besede slovensko. Tu živi še iz časov pred vojno. Pa ji nobeden zaradi tega ne teži. Kje je torej problem? Ker gre za napačno narodno pripadnost? Spoštovanje med kulturami, jeziki, narodi je stvar, ki poteka obojestransko. Ne more večina pričakovati, da se bo manjšina prilagodila njenim merilom, če sama ni sposobna sprejeti navad, jezika, kulture manjšine. Namesto da bi te razlike vzeli kot medsebojno bogatenje, spoznavanje, s postavljanjem pogojev (govoriš, delaš lahko samo tako, kot hoče večina, ker tako ne boš moteč element, torej zliti se s povprečjem) širimo medsebojne razlike. Večina je tista, ki lahko poda roko, sprejme nekoga in mu da vedet, da ga šteje za sebi enakega. A ni logično, da bo potem le-ta imel večje veselje in spodbudo za npr. v temu primeru učenje slovenščine? Poleg tega, da se bo počutil sprejet in zaželje, enako tudi njegova osebna identiteta.
< Sporočilo je popravil Ankica -- 25.2.2009 18:16:40 >
|