mojca345
|
Dobro jutro punce,
Prvo eno kavico, da bo lažje vstat. Upam, da bo sonce danes.
Vsem HVALA za VZPODBUDBO VČERAJ na forumu. Ko sem vas brala, sem spet zajokala. Res ste me presentile.
Takrat, ko sem napisala ta stavek, sem bila popolnoma žalostna, razočarana, jezna...skratka najnižja točka mojega včerajšnega dne...Zaprla sem komp, mat je še neki bla bla....vzela ključe od avta in svoje stvari in se odpeljala neznano kam. Pristala sem na Igu, na neki njivi, kjer sem jo enkrat že obiskala. Nisem mogla več. Toliko ljudi okoli mene, vsi nekaj hočejo. Zaprla sem mobitel in šla na dolg sprehod, razmišljala na glas, kaj naj, kako se počutim zakaj tako in kako naprej....
Glava se mi je precej zbistrila. Dragemu sem povedala, kaj bom naredila tako, da ne bi bil v skrbeh. Po uri in pol, sem ga poklicala, sva šla nekam jest tle v Domžale. Nama se trenutno vse vrti okoli nakupa novega stanovanja. in sva popolnoma zmešana zarad tega. Jest sem se pred 4 leti odselila od doma in zdaj sem kaki mesec "spet doma" in seveda mi živci pokajo, samo da stopim skozi vrata in čujem glas moje mame...Sem ji seveda hvaležna, da mi "pusti" biti pri njej, moram pa povedat, da je strašno naporen človek, s katerim je fajn na dolge proge ( občasno videvanje ), vsekakor pa ne vsakodnevno.
Stanovanja pa so draga ( nisva bogata ) in za ceno, ki bi si jo midva lahko privoščila, seveda grozna, da še žužka ne bi pustila, da tam živi, če malce karikiram. Vrtiva se okoli in okoli...In seveda, človek ne more imeti vsega kar tako, ko ni pomoči od staršev, pa sploh ne...delaš male korake, ker kaj drugega ti ne preostane...ampak vse to gre seveda na račun živcev...
Kokerkoli, jest čakam na  že 6 let...takrat sem namreč splavila in nikoli seveda tega pozabila...bila sem z drugim partnerjem, ki pa me je takoj zapustil in šel z drugo... kar precej časa sem prehodila sama, preden sem spoznala mojega možeka in ko sva skupaj, ta želja po vedno znova močno oživi in me seveda preganja...včeraj sva vsak na svojem kompu iskala po nepremičnah, nakar on omeni nekaj o otrocih in jaz BOOM, v jok...
moj splav je bil tudi razlog, da sem začela delati z otroci, da sem odprla društv, zavod....itd..vse za moje otroke...in seveda moj cilj je, da so nasmejani, da so srečni in brezskrbni karkoli že organiziram za njih...z njimi je lepo delat, ti pa večje skupine otrok, lahko poberejo kar nekaj živcev...ampak ko seštejm pluske in odštejem minuske, se na koncu še vedno rada odločim za to delo...v bistvu zdaj, po 5 letih, niti ne vem kaj bi drugega počela...samo to znam....in to je v resnici pravzaprav veliko kar znam...ampak seveda, ko animiram male palčke in ko gledam otroke, kako stečejo k svojim mamicam in očkom, ko pridejo po njih v vrtec ali iz delavnice, se seveda vedno po tihem sprašujem : kdaj bom jaz mamica ? kdaj bo iz vse množice otrok klicala moja zlata punčka Hana : mami, mami ..in ko se bova objele bo rekla : pogrešala sem te , jaz pa njej : veš kak te mama rada...toliko na svetu ( roke stran od sebe )...
imam ob sebi čudovitega možeka, ki mi vztrajno ponavalja, da me ima rad in da bo palček kmalu tu..ne vem kaj bi brez njega....in vem, da se bo stanovanje uredilo prej ali slej...samo najina punčka, nama obema manjka... no, ali fantek...
p.s. : jaz navijam za punčko
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
oz. 
grem 150% kupit že zjutraj test in da vidim svojo roza 
