Anonimen
|
Mislila sem, da se je v službi popivalo samo v socializmu... a očitno so še vedno zametki prejšnjega sistema ostali... Pri nas se v službi samo ob novem letu nazdravi in to je to... če bi kdo popival, bi hitro dobil "knjižico" oz. odpoved. Drugače pa: situacija, ko je mož alkoholik, pretepač, zasvojenec s kakšnimi drugimi substancami, se mi zdi kar huda - v takem primeru je res najbolje osebo distancirati od sebe, v kolikor so vpleteni otroci toliko hitreje. Po drugi strani pa, kot je že bilo omenjeno, ne smemo ob vsakem nestrinjanju z ravnanjem svojega partnerja spakirati kovčke, ker se mi zdi to res otročje dejanje razvajenke. Pomislimo malo: dokler smo se zabavale z njim, so bili najboljši, najlepši, ko smo si zaželele z njim potomce (večinoma menim, da smo še vedno ženske tiste, ki dajo prve pobude za otročke, redko moški), smo bile prepičane, da so najboljši partnerji in bodo najboljši očetje (v kolikor niste, ste že takrat naredile napako), potem pa kar na lepem pričakujemo, da se bodo čez noč spremenili... Moški niso otroci, samo mi jih tako začnemo obravnavati - in kaj jim ostane? Sprejmejo nas kot mame... in vsak otrok ima svoje trme, naj bo še tako lepo vzgojen. Bioritem vsakega človeka je drugačen. Priznam, tudi sama se kdaj ne strinjam s partnerjem in z njegovim načinom mišljenja, življenja... a odločila sva se, da bova skupaj. Imava vzpone in padce (priznam, da na srečo alkohol ni problem ne pri meni in ne pri njem) in še jih bova imela - takrat pomislim, zakaj sem se odločila zanj (in on zame) in premislim, da je še vedno vredno, da najin odnos ostane takšen kot je. In: nihče od nas ni popoln. Ne, tudi me imamo napake... samo na drugih jih je lažje opaziti.
|