Lalica1
|
Saj mi ni hudo govoriti o tem, ampak bolečino še vedno čutim...
No, vse je bilo res super, lepa pupa in zdrava, dojile sva se in vse...Ampak jaz sem se počutila precej slabo. Ko bi že lahko šla iz porodne pa pride babica, češ, da nekaj slabo zgledam. Sem jo lepo prosila (čeprav s težkim srcem) če lahko odnese malo in malce odpre okno, ker nisem več nič mogla. Pa se je za kakih par minut stanje izboljšalo, potem pa spet isto...In mi je dala gor kisik. Pa tudi ni pomagalo. Spodaj me je grozno bolelo in kot da bi izgubljala zavest, težko sem dihala. Za bolečino nisem nič rekla, ker sem mislila, da je to pač po šivanju in porodu normalno. Pa me je pregledala in šla telefonirat. V sekundi je pritekel G ki je bil pri porodu in ene par sester. Pa me pregleda še on in mi samo pravi: imate hematom v velikosti moške pesti. Seveda nisem razumela kaj to je, ampak moška pest pa je kar velika, zato sem se malo prestrašila. Takoj na operacijo!!! Problem pa je bil, da mi je mož že med porodom dal nekaj tekočine, po porodu pa še babica (Zato se ne sme piti!!!). Ampak druge ni bilo, kot operacija.
Zaradi tega se je moje okrevanje kar zavleklo. Več kot en dan sem preživela v šok sobi, brez hčerke, potem pa sem bila tudi precej zanič. Te bolečine ne privoščim nikomur na svetu. Če sem bila pokonci 5 minut, sem ležala vsaj 2 uri, da sem prišla k sebi. Tuširanje, hoja, previjanje, lulanje, kakanje...grozljivka, ki je ne bom nikoli pozabila.
Se je pa vse dobro izteklo, čeprav spomini na bolečino še živijo.
Zato moj nasvet, kot mi je rekla babica v porodni: PO PORODU VAS SPODAJ NE SME BOLETI NIČ, ČE STE BILE ŠIVANE!!! Zato ker je omrtvičeno in se nič ne čuti! Če boli, to pomeni, da nekaj ni v redu in ne čakajte, kot sem jaz!!!
Aja, hematom pa je prišel zato, ker sem zelo močno pritiskala in mi je počila žilica.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
in rekla, da zdaj pa gremo... In še ves od spanja, cel zmeden (me je spominjal na Mr. Beana)...
Sem se potem šla še mirno stuširat in nazaj v posteljo, češ mogoče pa oni na 10 minut še vseeno pridejo. Pa niso, zato sva nekje ob 5 ali 6 prispela v bolnico. Tu me je vmes že kar malce metalo, ampak sploh ni bilo hudo. No, in potem papirji, pa klistir, pa tuširanje in AKCIJA. Vse je potekalo brez zapletov. O bolečini ne bi 
. Se da čisto lepo zdržati, samo če je vse v redu in porod lepo napreduje. Ob 9.22 smo imeli Laro pri sebi. Upam, da me sedaj čaka prav takšen ali pa boljši 
. Glaven pa je srečen konec!!!
- boste zmagale
je nevarno. 
