|
RE: no aprilke 2005, kako? 12.1.2009 11:24:05
|
|
|
|
julam
|
Evo, naš aprilček je šel na prvi pravi izlet in to čisto sam. En dan je še malo čukasto gledal "A kar sam bom šel???", potem ga je mož v sob zjutraj peljal na zbirališče in je baje oddrvel v bus. Bravo mali, sem bila zelo ponosna, da je tako samostojen. Imeli so se super, naredili prve korake na smučkah, delali pizze = učili se plug, nasploh je bil pohvaljen, da je bil zelo priden. Mi je pa hecno, ker so govorili, kako se na teh tečajih ves čas samo neki gricka - malice, kosilo, zajtrk, malice, ... No, on trdi, da ni nič jedel. Pa sem potem seštela 1+1 - namreč, za zajtrk je bil sendvič s salamo, naš pa ni "mesar", poje kvečejmu kakšen pršut. Za kosilo je moral biti kakšen pohan zrezek in pomfrit - kar pač otroci načeloma radi jejo, no, naš ni med njimi, ker doma ne pohamo in cvremo. In je revež zvisel po dolgem in po čez. No, samo da je užival, sej ima dovolj rezerve . Čeprav, glede na to, kaj se dogaja na smučiščih, bi otroka najrajši zavila v vato in ga imela ves čas doma. NORO! Me prav skrbi, ker gresta z možem drug teden za 1 teden v Italijo (z njegovimi starci). Za oba me skrbi, moža sem prepričala, da si bo kupil čelado. Mali jo itak seveda ima. m_m, meni je tudi max naporno z 2 majhnima, ampak sem ugotovila, da se še najbolj poštimamo, če smo čisto sami. V bistvu mi zmanjka edino fizično, ker imam trebuh. Pa živcev včasih, ampak to ti jih po moje tudi pri enem frocu. Pa vidim, da se da s tavlikim že veliko pomenit in dejansko mi včasih pomaga. Čeprav sem zelo previdna, da mu ne bi nalagala preveč samo zato, ker je ta večji. In izogibam se tistemu "ti si že velik, ti moraš ...". Vedno obrnem tako, da se mu fino zdi, da je tavelik. Sicer se mi pa zdi majhna razlika na dolgi rok en velik plus, čeprav je sprva naporno. Že zdaj vidim, kako sta fanta prijateljčka, vedno bolj na isti dolžini, vedno težje en brez drugega. Če sta skupaj, praktično nimam dela z animacijo, razen ko moram reševati spore, je bedno (ja, zdaj pe vsakih 5 min, ampak se izboljšuje ). Tako da je tudi ta tretji načrtovan, da bo malo za njima. Pri meni doma smo 3 in najmlajši je 11 let za mano, s tastarejšim sva pa 17m narazen. In ta mali je bil vedno naša igračka, jaz pa njegova druga mama. Dejansko je bil edinček. Mi je majhna razlika načeloma bolj kul. OK, grem delat!
|
|
|