Gilo
|
IZVIRNO SPOROČILO: Blacky30 Gilo, si obupala nad nami??? Se nič več ne javiš. Nisem, nisem, samo toliko je za brati, da se mi potem ne lubi nič napisat. Sem smotana, sej vem, pa drugače nisem redkobesedna. Vem, da sem vam dolžna še mojo porodno zgodbo, torej beri Začelo se je v četrtek zjutraj, ko sem se zbudila in opazila, da mi je verjetno začela uhajat voda, ampak bilo je čisto malo (moker vložek). Pa si ga zamenjam, spijem kavico in grem v mesto. Najprej v trgovino, nato k staršem, kjer sem si na internetu prebrala (jaz ga doma takrat nisem imela), da lahko voda (plodovnica) odteka tudi več dni skupaj po malem. No, in po malem sem js imela moker že tretji vložek. Nisem pa bila sigurna ali je to plodovnica ali ne. Nakar se odločim. da grem v porodnišnico vseeno na pregled, pa naj mi oni povedo. Pokličem partnerja v službo in mu povem, da grem v bolnico ter mu kasneje sporočim, kako bo. V bolnici me dajo na ctg in me seveda obdržijo notri. Ura je bila cca 14.00. Popadkov še ni bilo. Peljejo me v sobo, kjer čakam partnerja, da pride k meni po službi. Gledam tv na hodniku, dolgčas mi je in komaj čakam, da se že kaj začne. Kasneje popoldan me dajo še enkrat na ctg in me sprašujejo, če so že popadki ampak nič. Ko vstanem z mize, se mi voda ulije... no končno sem si rekla. Tam je bila tudi mamina prijateljica, medicinska sestra, ki se je pozanimala, kako dolgo nato čakajo na popadke oz. kdaj dajo umetne popadke, če pravih ni. Vse izvemo, gremo ven na zrak (partner je med tem časom že prišel), jaz že čisto neučakana kdaj se bo začelo. Pa nič.... S partnerjem greva nato gor proti sobi oz. na hodnik gledat tv. Ura je že 21 in počasi me začne nekaj bolet, kot bi dobila menst. To se je dogajalo nekje na 17 min. Partnerja pošljejo domov ob 22 uri, ker se lahko to vse skupaj (do pogostosti popadkov) zavleče do jutra. Ura je 23, grem v posteljo, spati ne morem, ne ležati, popadki so že na cca 7 min. Sestra mi reče, ko bodo na 5 min., naj ji povem. Hodim gor in dol po hodniku, težko diham, gledam na uro, kako si sledijo popadki, nakar sestri ob 00.45 uri rečem, da zdej pa bo. Me da na ctg, takoj dobim popadek. Gre sestra ven, ne mine veliko časa, dobim spet popadek. Se sestra vrne, spet popadek. Pa me vpraša sestra, "a spet?" Jaz pa "ja". Sploh ni mogla verjet. Mislim, da sem imela popadke cca na 3 min. Greva dol z liftom, da me zdravnica pregleda, dobim spet popadek. Kličem partnerja ob 01.15 naj pride. Zdravnica me pogleda, odprta sem bila 4 cm. Mi reče naj počakam, dokler ne uredijo porodne sobe. Babica me vpraša, če se grem "tuškat", sem mislila, da jo bom za bučo, js pa popadke na 3 min, boli k . Čakam na hodniku, nobenga nikjer, slišim le partnerja izza vrat, ki je prispel. Hodim gor in dol, čakam... na koncu sem bila že na vseh štirih na klopci. Sem mislila, da bom kr tam rodila. Končno pride zdravnica, ji rečem, naj mi dajo nekaj proti bolečinam. Mi reče, ja, boste dobila. (nič nisem dobila potem). Spusti partnerja noter, mu reče, naj se gre preoblečt, mene pa pošlje v porodno sobo. Se povzpnem na posteljo, medtem dobim še en popadek. Me babica pregleda in reče, ko bo naslednji popadek, potisnite. IN res sem jo ubogala, mislim, da sem pritisnila cca 2x -3x, ko se je že porodila glavica. Nato potisnem še 1x in rodim. Ura je bila 14.10. Na svet priveka prelepo, majhno bitjece, s partnerjem se končno odločiva, da bo Kiara. Nato sledi vsa procedura, ki jo vse že poznate. V glavnem, to je bilo to. Zelo sem bila vesela, ker je bil porod lahek, hiter in grem takoj še 1x rodit. Tudi kasneje do danes ni bilo nobenih zapletov... trkam.. Hodila sem na akupunturo, mogoče je to res tako veliko pomagal, mogoče pa tudi to, da me sploh ni bilo strah. Na žalost ne vem, kako je bilo z vami - punce, ker si še nisem uspela prebrati vaših porodnih zgodb, si pa jih bom. No sedaj imate še toliko več za brati, upam, da vam nisem preveč podaljšala večera Naslednjič pa prilepim še kakšno slikco.
_____________________________
Odločitev imeti otroka je pomembna. To pomeni odločiti se za vedno, da bo naše srce hodilo naokoli zunaj našega telesa. (Elisabeth Stone) Kadar srce joče za tistim, kar je izgubilo, se duh smeji zaradi tistega, kar je našel...
|