Anonimen
|
Joj punce, mal brskam in sm tole našla na enem forumu.. od ene naše pripadnice...in prebrala, me je kr zmrazil med branjem... Skratka sam želim si podelit z vami... Ene to doživljate, ene upam, da ne bomo... Za vse, ki pa.. pa en objemček..., to je tok hudo... Brez besed sem.. Spodnja stavka sta me.. stresla.. "imela sem dober občutek. vse do danes. Ko mi je telo pokazalo svoj obraz, ki je lahko zloben." Vendar, tako kot za to stvar, je tudi za ostale - če bi Bog obstajal, nebi dovolil raznih grozot, bolečin, nasilja, nemoči in pogube. Grozen je občutek, ko to izveš, še težje je, ko enkrat s pomočjo medicine delaš na tem in s svojim telesom delaš nenaravne stvari, celice potiskaš do skrajne meje in upaš, da v preteklosti zaradi vseh močnih zdravil ne boš trpel posledic. Boli dejstvo, da tvoje telo ni sposobno spočeti otroka, boli, ko ti ščipajo celice iz telesa in boli, ko se ljubiš s svojim partnerjem in ne moreš pozabiti na to, da že leta to počneš brez zaščite, ne dosežeš pa ničesar. Za mano je težka izkušnja poizkusa oploditve z biomedicinsko pomočjo, boleča in precej fizično in prihično izčrpljujoča in ... imela sem dober občutek. vse do danes. Ko mi je telo pokazalo svoj obraz, ki je lahko zloben. Pokazal mi je, da je bil moj trud zaman in da tudi tokrat nisem uspela. In to boli. Ker toliko vložiš, pa nimaš poplačano. Skrivni recept za uspeh? Ni ga, vse skupaj je le kot igra na srečo. Leta tečejo, medicina vleče po svoje. Z leti se možnosti še zmanjšujejo. In moj - bo na koncu že skoraj v abrahamu, če nama prej ne uspe. Ena kolegica mi je rekla "moli, bo še Bog pomagal". Vendar, tako kot za to stvar, je tudi za ostale - če bi Bog obstajal, nebi dovolil raznih grozot, bolečin, nasilja, nemoči in pogube. Dobro, lahko da narobe razmišljam, vendar, če je, naj mi pomaga ustvariti življenje. Zakaj je nekje nasilje nad otroci, drugje jih ne morejo imeti. Mar je to tako zelo veliko, kar prosim? Le plus na testu, le brcike malčka v trebuhu, le smeh, vriski, jok in sprva neprespane noči in s tem povezane skrbi, s katerimi sem se pripravljena spopasti, pa mi ni dano. Rekla sem mu "poišči si drugo, takšno, ki bo lahko spočela, da ne boš nesrečen zaradi dejstva, da v veliki hiši ostajava sama", pa mi reče, kaj vendar govorim. Imam še tri poizkuse, poslušam besede "sej bo, drugič pa bo". Upam, ker si resnično želim in ne vem, kaj bo, če nikoli ne bo. Danes jokam, jutri bom tudi. Potem se bom počasi umirila, upam, da ne bom spet prevelika tečnoba v zahvalo nesrečnemu trudu in neizpolnjenih želja.
|