Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: RayBan In zakaj konkretno je človek ki prevare ne tolerira ozkogled? A nista spoštovanje in zaupanje tudi temelj odnosa? Ja sorry no, meni tole ne gre skupaj. Ti najbrž ne toleriraš česa drugega. Sploh pa ne vem zakaj tako razočaranje ko se izve za zanjo. Če je odnos po njen boljši v vseh pogledih....potem si jo je pa samo za želet al kaj? Čimprej tem boljše. Ozkogleden v smislu, da vidiš samo prevaro in nič drugega, odreagiraš samo na to dejanje (ali doganjanje). Širokogleden, da pogledaš še kaj je bilo prej in kaj bo poslej. V tem smislu govorim. Toreranca... toleriram ne marisčesa, seveda. Vsi ljudje smo do določene mere netolerantni, sovražni, nečimrni, dvolični, zamrljivi,... vsi imamo tako dobre kot slabe lastnosti, ki pa niso absolutne - v določeni situaciji je ista lastnost lahko dobra, v drugi situaciji se pokaže kot slaba. Če si npr. trmast, je lahko to dobro ali slabo, odvisno v kateri sitauciji se ta osebna značilnost izraža . Torej vsi smo neka mešanica vsega po malem. Samo po sebi to ni nič slabega, še posebej, če se sam pri sebi zavedaš, da imaš tudi napake in si te napake priznavaš - ker si s tem priznavaš človeškost in od sebe ne zahtevaš nemogočega, ter ker zaradi tega sebi omogočiš, da na teh napakah ali napakah, ki si jih hote/nehote naredil, delaš - zoriš, se spreminjaš, dopolnjuješ, rasteš kot osebnost. Ne stopicljaš na mestu, temveč iz svojih osebnih značilnosti in napak, ki iz tega izhajajo, potegneš nek nauk za prihodnost. Spoštovanje in zaupanje: ja, sta temelj odnosa. Vendar se oba tadva čustva nista izgubila ob sami prevari, ampak že nekje daleč prej. Zato tudi ne trdim, da se kar avtomatično po prevari vzpostavi dober odnos in bi se morali tega veseliti. Le kje si prebrala, da je kdorkoli trdil kaj takega? Pri veliko parih je problem že v osnovi - temelji odnosa so črvivi - prave ljubezni ni bilo nikoli. Skupaj samo zaradi otrok, sosedov, udobja, odvisnosti od odnosov,... - prevara v takih primerih je le še en odraz varanja, ki poteka od samega začetka. Varanja samega sebe - da si srečen, zadovoljen, da imaš harmoničen odnos. Ali to ni prevara? Varaš sebe in partnerja. Ne na spolni ravni, ampak na čisto vseh ravneh medsebojnega odnosa. Ljubezen, spoštovanje, zaupanje? So sploh kdaj obstajali? In takih parov je kar veliko. Samo pač človek rabi čas, da do določenih spoznanj pride. Včasih je prevara dober povod za razhod, ni pa vzrok. Vzrok je bil že v samem fundamentu in prevara to pokaže v vsej bolečini. Eni p pač vztrajajo skupaj, ker jim je vseeno preveč komot tako kot je ali pa ker preprosto nimajo osebne moči, da bi stopili na svojo pot ali pa celo mislijo, da lepšega za njih ni. So pa pari, ki imajo temelj odnosa zgrajen na pravi ljubezni, harmoničnosti, medsebojnemu spoštovanju, vzajemnosti. In jim super šiba 5, 10, 15,... let. Potem pa zaškripa. Ker je preveč stresa v službi, doma, s financami (zelo aktualno), rutinirano,... in se začneš oddaljevati. Se nehaš pogovarjat, stiskat, deliti vsakodnevne skrbi. Ker imaš svojih dovolj in ne zmoreš obdelat še partnerjeve. Ali kaj podobnega. In nehote preslišiš vse partnerjeve želje in potrebe. Mogoče tudi ker tvoje niso zadovoljene v taki meri, kot si navajen. Kopičijo se zamere, kopiči se želja poa človeškem stiku - in tu lahko pride do prevare. Ni za to opravičila, se strinjam, ampak lahko pa se zgodi. In kaj zdaj? Mogoče pa je osnova vendarle tako trdna, da par tudi to preživi, da se oba zavesta, da sta se nekje po poti nehala truditi in poskušata odnos vzpostaviti nazaj. To ne pomeni, da je prevara kar odpuščena in da je takoj vse super-truper. Take stvari trajajo, dolgo, dolgo časa. Dobiti nazaj zaupanje je zelo težko, ampak se da. In tudi v tem primeru je zaupanje izginilo že dolgo pred prevaro. Takrat, ko se zakonca ne moreta v vsakem trenutku zanesti eden na drugega, na medsebojno podporo. V vsakem priemru je pot trnova, boleča in dolgotrajna, če se par razide ali če mu celo uspe iti čez. Ampak ni zato nobeden usmiljenja vreden.
|