hrchy
|
IZVIRNO SPOROČILO: kalyani Kaj menite je poljubljanje, dotikanje, plesanje, stiskanje... brez seksa varanje? Če bi izvedeli/e, da je partner/partnerka to naredila, a bi jo/ga zapustile? Ja, za mene je varanje. Pa ce gres v posteljo z nekom je tudi varanje. In tudi samo psihicna zaljubljenost brez fizicnih kontaktov je varanje, vcasih se hujse. Ne, partnerja ne bi zapustila (sedanjega), kaksnega od prej pa. Tezko bi mi definitivno bilo. Ampak bi pretehtala - vse dobro, kar je bilo (in kar je se lahko) in tezave, ki bi jih lahko imela zaradi varanja. In ko bi ugotovila, da trpljenje prevaga, bi sla. Vsaka pa zase ve, kje ima prag tolerance. Glede tistega, da imas partnerja se raje kot prej, te cisto razumem, saj je bilo pri meni isto (pri mojem ex). V bistvu sem se sele po prevari res zavedla, kaj me caka doma. In sem bila res vesela za to. In me ni pekla vest. Ampak prav zaradi tega zavedanja mi niti na misel ni prislo, da bi ga prevarala se enkrat (tudi ce bi se ponudila priloznost, pa je bil drugi decko res za prste obliznit). Pa se eno moje razmisljanje (predpostavka, da ne govorimo o 'kronicnem' varanju) - Ce tisti, ki vara, prevaro prizna, s tem naredi samo uslugo sebi. Resi se namrec krivde in slabe vesti, ki bi ga lahko od znotraj zrla celo zivljenje (ces, saj sem povedal in se pokesal), in namesto tega vse breme, skrbi in trpljenje prelozi na svojega partnerja. Torej je oseba, ki je kaznovana za skok cez plot, partner osebe, ki je varala, medtem ko je 'varalec' na nek nacin opran krivde. In v vseh diskusijah o varanju se nihce ni pomislil na to, da po tej strani tisti, ki vara, s priznanjem zavestno povzroci dolgorocno bolecino (mesece, leta trpljenja) svojemu partnerju. In na ta nacin je priznanje, ces 'posten/a bom do tebe, moral/a sem ti povedati. zal mi je' samo easy way out. Kar je po eni strani se manj opravicljivo kot varanje samo. Kdo bi vedel, kaj je boljse.
|