evi28
|
Saj ne vem, ali se sploh splača pisat na tale post. Moram reči, da bom zelo presenečena, če boš napisala, da si se odločila zapustiti ga. To pa zato, ker sem sama bila v zvezi, kjer so bile klofute dosti redkejše, kot pri tebi, pa sem vseeno rabila 2 leti, da sem se odločila, da je dovolj. No v moj zagovor, bila sem še najstnica in on je bil moj prvi fant. Se mi pa zdi, da je lažje bilo prenesti klofuto, kot pa konstanten psihičen teror, neverjetno ljubosumje iz njegove strani in poniževanje. Tudi on je bil, v očeh drugih, najboljši fant, kar jih je, jaz pa srečnica, da ga imam. Včasih nisem mogla verjeti, kako mu rata tako se sprenevedat pred ljudmi. Uspelo mu je me popolnoma osamit od ljudi, izgubila sem vse prijeteljice, ker je o vsaki imel slabo mnenje, jaz pa tako zaljubljena oz. odvisna od njega, da sem mu vse verjela, kar mi je prodal. Moji starši so ga sprejeli kot za sina in ko sva šla narazen,...no ne bom o tem. Šele pred časom, ko je moja mama slučajno začela temo o meni in mojimi bivšimi, sem ji povedala, kako je bilo in je priznala, da če so se take stvari dogajale, je prav, da sem ga zapustila. Vendar kot že rečeno, je padlo samo samo par klofut v treh letih. Upam pa, da če bi bile pogostejše, kot pri tebi, da bi se za ta korak odločila prej. Pa še en primer iz moje ožje okolice, kjer ženske ne pretepa (vsaj tako pravi ), je pa pod neverjetnim psihičnim terorjem, vsakodnevno, že 20 let. Imata hčerko na začetku pubertete, ki že zdaj ne mara svojega očeta, kaj šele bo, ko bo malo starejša. On je prav tako cel sladek do drugih, do njiju pa, kot da sta zadnji drek na svetu, tu zato, da služita njemu in njegovemu egu. Ker ravno to je problem teh moških, v notranjosti šibki, tega se zavedajo, ego si pa krepijo na račun ljudi okoli sebe, tistih, ki jim to pustijo. No ta ženska ravno tako ne bo pustila svojega moža iz razlogov, kot so, da je preveč vložila v hišo itd., da nimata kam iti (kar ni res, ker bi vedno lahko šla nazaj domov ), da ji ne bo dal mira, da jo bo zalezoval in grozil,...Vse to so razlogi, na katerih sloni, da se ji nebi bilo treba odločiti nekaj tako dokončnega, ker to ji je v 20 letih vzel, voljo in možnost do samoodločanja. Jaz pa ji več kot svetovati in obljubiti, da ji bom pomagala, če se tako odloči, ne morem... Ravno tako tebi ne. Verjamem, da ima vsak človek nekje mejo, čez katero ne dovoli in upam, da boš ti kmalu ugotovila, da je tvoja prekoračena... Ne dvomim pa, da če se zaupaš svojim staršem, jih posedeš za mizo in objasniš stvar takšno, kakršna je, da te bosta rade volje vzela k sebi, ker mislim, da ne glede na to, koliko je tvoj otrok star, ga boš vedno hotel zaščititi. To boš pa ugotovila sama, če ne prej, pa v kratkem, ko boš sama mamica. Samo ti si tista, ki lahko sprejme to težko odločitev...
|