pa da še jaz napišem mojo porodno zgodbico, ki se je dogajala pred malo manj kot 4 leti:
v glavnem nosečnost je potekala kar normalno, nobenih večjih težav, sicer nekaj preglavic par mesecev prej ko sem mislila da mi je odtekla voda, pa to ni bilo to.... drugače pa sem bila na zadnjem pregledu pri ginekologinji, že čez rok (2 dni) in je rekla da naj grem nasledni dan v bolnico, tam opravit CTG ker sem že cez rok. Nasledni dan me moj pelje v Celje (3 dni čez rok), jaz nobenih popadkov, čist vse ok, počutim se super (kljub hodenju po stopnicah, umivanja kopalnice po tleh, tuširanja s toplo vodo... ni da ni, samo da bi sprožila porod...
) Tam mi opravijo CTG, pregledajo vaginalno in rečejo, gospa vi kar pojdite domov, nič vam ni, ne boste še tako kmalu rodili.... jaz že cela živčna od vsega tega čakanja, pa pač gremo domov kaj pa čmo. Greva z mojim še na eno obilno kosilo k Štormanu (Štajerke ga sigurno poznate), se najema 100 na uro. Se peljema domov, pa me pokliče še bivša sodelavka in mi reče da ima za mene božičnico - denar (pogodba mi je potekla glih decembra, pa so bili tolk prijazni da so mi še božičnico dali
). Rok sem mela pa tudi konec decembra.
No potem pa še malo počivanja popoldne in zvečer pod tuš. Potem pa grem na WC in opazim nek čuden rjavo, črno, rdeč izcedek. Pa ni bilo veliko, kot ena sluz. Drugo pa nič, nobenih popadkov, krčev, odteka vode, nič. Pa rečem še mami (takrat smo še skupaj stanovali) kaj je to to? In reče ja draga to je to, zdej bo pa treba it. In sma šla z mojim spet nazaj v Celje. Tam so me pogledali, spet CTG in rekli, ja sedaj se je pa začelo, sicer še ne boste tako kmalu rodili, pejte še gor v sobo, se še malo poskušajte spočit, ker to bo najbrž vaša zadnja mirna noč za nekaj časa
Pa sem šla še malo spat. Sicer itak nisem mogla ne vem kaj... tu pa tam me je malo špikalo, pa nič posebnega. Pa sem si sama pri sebi rekla: vav kk fajn sej to pa sploh ne boli tk fejst... neumnica ko nisem vedla kaj še bo...
tam nekje ob petih ponoči so se začeli taki malo bolj konkretni popadki, vsako uro bolj in bolj, pa sem hodila, pa po stopnicah, pa po sobi, pa na CTG, pa preglede, pa je g. vedno govorila, niste še, niste še, niste še odprti, pa ni še to to.... v glavnem jaz tam nekje ob 12. dopoldan popadke na 5 min ali še manj. Pa spet rečem g. gospa men se pa zdi da zdej pa bo. Pa me spet pogleda pa reče, no pa pejte v porodno. Grem dol, pa klistir, pa tuširanje. Mi rečejo da naj pokličem fanta. Ga kličem in rečem, da zdej pa res mora hitro pridit. Grem v porodno tam nekje ob 13. h. Pride moj nekaj čez 13. uro. Jaz popadke na polno, res bolečina taka da znoriš, kot da bi te hotlo raztrgat, še danes se v živo spomnem kako je bolelo. V glavnem moj me drži za roko, spodbuja, babica tudi, in ob 13.44 končno vidimo našo princesko, ki je bila najlepša punčka na svetu. Takoj nama jo dajo, moj prereže popkovino, jaz porodim še posteljico, g. me zašije. Čisto malo sem bila šivana, skoraj nič. In potem jo umijejo, zrihtajo in nama jo dajo.
V trenutku pozabim na vse bolečine, saj imam ob sebi najlepšo deklico pod soncem, ki bo sedaj decembra stara 4 leta, je prava navihanka in se zelo veseli, da bo dobila sestrico.
Natisni
dobro jutro vsem, kako smo danes? jaz sem dokaj dobro spala, sam mam tud neke čudne sanje.
pomahal. 
da mu odpre vrata. 
!!!!! 
