ronja
|
ampak tako neuporabnega in lenega človeka še nisem videla
hm, ampak ti si ga izbrala za svojega moža in ga še vedno imaš za svoega moža - zaradi nečesa, verjetno? Kaj to je - še veš oz. še čutiš? Ker iz tvojih postov ne razberem nobenega spoštovanja ali ljubezni... Saj se tudi jaz kdaj pizdim nad svojim dragim, ker so fantje (no, vsaj ta fant ) taki, da jih nered in umazanija preceeeeej manj motita kot nas (no, vsaj mene ), ampak se mi zdi, da vseeno ne zveni tako kot tole tu...
Po mojem mnenju imata probleme vidva in se zrcalijo na odnosu do staršev. In seveda potem tudi obratno: zaradi odnosa do staršev imata vidva še večje probleme.
Sicer pa pogovor ni to, da vprašaš, pa ti on reče, ta tako pač je in ti obupaš oz. se s tem zadovoljiš. Seveda vsak najprej pač nekaj blekne, če se mu ne da o nečem razglabljat (in dostikrat se nam ne da, če je tema bolj boleča), ampak takrat je naloga drugega, da vrta - dokler pač ne dobi iskrenega odgovora - tak pač sem, to ni.
Narobe je, da si ti tako vedenje dopuščala 11 let in seveda ne moreš pričakovat, da se bo on zdaj kar čudežno spremenil, ne da bi se tudi ti zato ornk matrala oz. ne da bi se spremenila tudi ti (ker samo z enim prepirom, pogovorom ali ultimatom se ne bo spremenil)... Jasno je, da je tudi tvojim staršem enkrat počilo, boljše bi bilo, če ne bi niti dopustila, da bi prišlo tako daleč. Ampak zdaj je, kar je. Pojdita h kakemu zakonskemu svetovalcu, ker se očitno sama ne znata pogovarjat (ker to, kar si ti navedla kot pogovor, to ni). Če ne bo zato, da rešita zakon, potem pa itak nimata izbire... Če ga imaš še rada, vsaj malo, mu daj šanso, ampak mu daj tudi jasno vedet, da je treba zadeve rešit.
Dejstvo je, da ga verjetno nekaj v zvezi s tvojimi starši moti; mogoče se vedno postaviš na njihovo stran (mogoče se tebi zdi vedno čisto upravičeno, vendar je to lahko strup za zvezo) in se počuti ogrožen, zato se od vsega distancira.
Mogoče je enostavno lenuh po naravi in ga je mami tako vzgojila, da se mu vse k riti prinese, pa je tako najlažje.
Mogoče pa samo hoče stvari naredit po svoje, pa mu tega ne dovolite, ker pač vedno vse odločite sami. (po pravici povedano, tudi jaz sem sovražila kuhat to, kar je mami naročila, takrat, ko je ona hotla, na način, na katerega je ona hotela... Zdaj kuham boljše od nje, pa še vse sproti pospravim - ampak hočem pa imet svojo svobodo! Z njo še vedno nočem kuhat, komot pa kuham z lubijem. Nisem lena, nočem pa plesat, kot drugi žvižgajo, ker imam svojo glavo - morda se tudi on tako počuti in se potem ničesar ne pritakne, češ, če hočete met, kot vam paše, pa si še sami zrihtajte...) Ne vem, zakaj je tak, to bi v bistvu morala vedet ti... Ampak ni še prepozno in lahko ugotoviš, če ga imaš seveda še rada.
Tak da če ga imaš rada, potem se pogovorita, pojdita k svetovlcu, da bosta tam OBA povedala, kaj vaju moti. zdi se mi, da daš ti vedno staršem prav in se ne poizkusiš vživet tudi vanj, kar je pa nujno, če hočeta furat ta zakon. Ni nujno, da ima prav, da ga razumeš, kako se počuti. Je pa potem lažje najt kompromis.
Glede spoštovanja jaz mislim, da si ga je treba zaslužit: nikogar kar apriori ne spoštujem - sem korektna, kar tako pa ne spoštujem. Njegove starše spoštujem, ker imata veliko dobrih lastnosti in ker si to zaslužita. če bi bila pa kretena, ju pa ne bi spoštovala. ne bi mu rekla, da sta kretena, spoštovala kar tako ju pa tudi ne bi.
Sožitje s starši je po moje ena zelo zahtevna reč in jaz si ne bi upala živet z nobenimi starši, ne mojimi, ne njegovimi, ne tujimi... Druga generacija, drugo razmišljanje, druge navade, pa še ti si še vedno njuna punčka... Tak da jaz občudujem vse, ki jim to rata, sama vem, da nisem za tako narejena. Enim je lažje živet na malem, pa z več svobode, drugim je lažje imet več, pa starše v spodnjem nadstropju. Oboje je prav, če se dobro razumeš.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
