Vilika
|
Ooohh, Vidko pančka... No punce, pa naj končno zdaj napišem mojo porodno zgodbo - verjetno sem zadnja . Tko je blo... V sredo 20.8 (2 dni čez rok) sem se šla pokazat v P, vsa razposajena, ker sem vedela da se itak nič ne dogaja in bom veselo odkorakala nazaj domov. Uppsss, pa zem se zaj... Zaradi enih bakterij v vodi so me obdržali. Še dobro da sem imela torbo za v P s sabo, čist za vsak slučaj. Da ne govorim kako se mi je naredil velik cmok v grlu ko sem bila soočena s tem dejstvom da ostanem, z se sploh pogovarjat nisem mogla po telefonu, tako mi je šlo na jok. Sledila je nastanitev v sobi, odvzemi krvi, urina, potem pa dooolgčasss, do naslednjega jutra. Pri viziti se v sobi pojavi sam DR. Pušenjak in pravi - KAR V AMBULANTO, VAM BOMO SPROŽILI POROD. Kaaaaj, kako to? Kot strela z jasnega. Pa mi reče če ne želim roditi, jaz pa - ja seveda želim, sam presenečena sem.. V glavnem imela sem SUM NA PREEKLAMPSIJO (sum še vedno ni potrjen, in verjetno tudi ne bo). In mi vstavijo svečko ob 9.00, potem pa čakam. Ob 14.00 mi je namesto popadkov odtekla voda. Po hitrem postopku me prestavijo na porodni oddelek. Britje, klistir. Potem sem morala čakati 1,5 ure na fraj porodno sobo - v tem času sem slišala 2 krika in 4 dojenčkove jokce. Ob 16.30 sem šla v porodno - odprta komaj 2cm, otrok se ni nič spustil, popadki slabi, na 5 ali 7 minut. Ob 20.00 je prišel , popadki malo močnejši, odprta 3 cm. Ob 22.00 so mi dali umetne odprta 4 cm, otrok malo spuščen. Skratka skrajno počasno odpiranje, minimalno spuščanje. Lubi mi je bil FUL v oporo in me skušal zabavati, žal pa so mu kar naprej tečnrili s službe da mora zjutraj priti pa če se svet podre. Umetni popadki so postajali čedalje močnejši in pogostejši jaz pa ob 2.00 odprta komaj 6 cm. Nikamor ni šlo. Bolelo me je tako da sem še na dihanje pozabila, sem kar krulila notri v tisto masko... Presledkov med po padki je bilo zelo zelo malo. V glavnem sem kmalu po tem lubitu rekla naj gre domov, da bom že nekako, naj si spočije in gre v službo če pač mora. V sebi sem slutila da itak ne bo šlo naravno... In res. Zadnjih dveh ur se sploh ne spomnim, sem menda spala med neskončnimi popadki (od prihoda v porodno je minilo že 11 ur, odprta še vedno 6 cm). Vmes vem da sem se prebudila in izgovorila - REŠITE ME. Pa so rekli ja, zdaj bomo gospa, prinesli obrazec, podpisala ... prestavili na drugo posteljo, odpeljali, prestavili na operacijsko, pokazali zapestnici, maska,,, ADIJO. Nekje vmes vem da sem prosila naj mi še slikajo dete po porodu in naj javijo lubiju kaj imamo. Ob 6.00 sem malo odprla oči na intenzivni. Priklopljena na 100 naprav. Povedali so mi - zdravega fantke imate, 4220, 55cm. In spet sem bila adijo... Ob 9.00, so reki - čez 1 uro boste vstala. Mi položili fantka k glavi da sem ga poljubila ( fulll čustven dogodek).. Rekla sem da bo Vid. In spet alijo... Ob 10.00 sem imela toliko moči da sem poklicala , ki je HB že vse vedel. Rekel je - jaz sem že vsem povedal da imamo Vida, saj je OK, ne? Neverjetno kakšna telepatija ker sva imela 2 imeni za deklico in 2 za fantka pripravljeni, hahaha. Na koncu se je vse lepo izteklo, vendar škoda je toliko ur matranja in vsega tega. Menda bi lahko prej ugotovili da je glavica velika, da se je zagozdilo, da ne bo šlo.. Kaj čmo. Kot pravite vse mamice, pozabiš. Saj pozabiš, samo globoko v sebi veš da je bilo hudo, da je svinjsko bolelo, ampak ŠLO JE MIMO in nismo obupali, za še enega sončka bomo šli še 1x ( čez par let). Malo na dolgo - pa lahko bi bilo še daljše LP
_____________________________
Na sončni dan sva dobila svojega sončka Vida
|