sirenetta
|
IZVIRNO SPOROČILO: leni5 IZVIRNO SPOROČILO: Azzurra Meni se toži po starih časih, ko smo se 5 let stari mirno in brez nevarnosti igrali na dvoriščih, ulicah in igriščih. Se zavedam, da tega ni več in zato je treba otroke vpisovat v krožke. Če mene vprašate - večinoma proti njihovi volji, zato pa tako menjavajo interese. Ne vem, če bi mene moji starši malo bolj vzpodbujali pri aktivnostih in me malo usmerjali, bi mi blo veliko lažje. Tako sem bla kasneje preveč nesamozavestna in nesigurna vase, da bi se udejstvovala v stvareh, ki me veselijo . In če me ne bi življenska pot naključno pripeljala tam, kjer sem zdaj, bi sigurno še danes bila nesigurna vase. Je pa res, da takrat ni bilo drugega kot šolskih krožkov in glasbene šole. Jaz ne vidim nič slabega v tem, dokler otroci uživajo in jim je pri tem lepo. Poleg tega pa s tem dobijo občutek odgovornosti, discipline in konec koncev se tam zabavajo z vrstniki. V bistvu Taji nudim to, kar sama nisem imela. In prav nič proti njeni volji, ker je za moje pojme preveč, da ima dve aktivnosti, pa ona noče slišat, da bi hodla samo na eno. Mixi, ma kakšni zobi? Kaj že? Mi bomo sigurno škrbasti tam do sedmega meseca. Pri nas tudi še nič zobkov, čeprav se Mihaelčkulinček (pridna Leni si si zapomnila ) takoooo slini in vse bi dal v usta in se jeziiiii, ki ga igrače ne ubogajo in ne grejo v usta tako kot bi on hotel. Sem mu kupila včeraj eno tako veliko plišasto gosenico, da ki bo imel tipo ninica za spat in se crtat in to. Jo je sicer full z zanimanjem opazoval, samo se je pa že pol ure kasneje z njo skregal, ker gosenica non voleva farsi mangiare . Nikakor je ni mogel ugriznit tako kot bi on tel, bogi revež. Siten je te dni sto na uro, samo mi vse tiste, ki imajo otroke pravijo, da to še nič ne pomeni. Raje bi videla, da bi pomenilo, bi vsaj tečkal z razlogom in fuori il dente via il dolore, tako pa.... Ja, kar se tiče aktivnosti je pri meni podobno kot pri Leni glede samozavesti in zadovoljstva sama s sabo. Pa sem mamo prosila, da me vpiše k baletu, pa ni hotela čut. Pa v glasbeno šolo sem si želela it, sem tako občudovala dve moji sošolki, ki sta igrali klavir. Jaz pa ubogo revše nič, ne plesala, ne igrala, ne nič, taka brižna sem bila (vsaj v svojih očeh). Ko se je končno spomnila, da bi me le vpisala, pa h klavirju niso več vpisovali, ker je bila že gužva in je bila na razpolago violina, trobenta ali kitara . Niti v športu me niso spodbujali, ko sem se v sedmem razredu spomnila, da bi jaz igrala odbojko (vpliv risank ) pa sem bila itak že taka neroda in anti športno razvita, da mi ni bilo pomoči. Res je mogoče sicer, da sem imela kako leto več kot štiri pet let, ko sem si zaželela kake aktivnosti, ampak se mi zdi, da so se itak časi tako spremenili, da so danes otroci v vsem ene par let naprej v primerjavi z nami takrat. Tiste, ki imate starejše otroke, je tako ali se motim?
|