trixi
|
ojla, dobro jutro no, lepo, ste se razpisale anakarin, pridna, pridna, tako zgodaj, saj je fajn, da vse v miru še zjutraj poštimaš, meni bi tudi takole pasalo, ampak ponavadi je tako, da glih vstanem pa je mali kot repek že za mano (za taveliko te bojazni ni ), tako, da potem raje zjutraj malo pospim-če sem seveda doma in si ta mir privoščim zvečer oziroma za nekatere že v zelo pozne nočne ure. Sem pač nočna ptička, kaj čem. Ona, a vi greste pa v soboto na prav tapravi dopust, bravo, bravo, se mi zdi, da sem brala, da tvojega komaj kam spraviš zaradi dela. Ma ja, saj človek rabi tudi oddih. Za sina pa, mah, sem ti že povedala, še vedno mislim enako. Uno s točo pa ni bilo tako hudo, naš tavelik avto ima ene pet lukenj na strehi, ma ni panike, je zavarovan, služben in bojo že poštimali. Slabše sta jo odnesla avta od šefov, pravi moj, da bosta morala prav menjat haube, ostalo pa klepat, barvat, da se ne da kakože, na vakum ko sam ven potegnejo al kako že. No, neki tacga. Imam pa tudi jaz v zvezi s točo eno zanimivo dogodivščino, sicer je že stara par let, ampak tega ne pozabiš kar tako. Namreč, naš kuore sportivo je bil še dokaj nov in me je enkrat toča ulovila na AC, tik pred izhodom Sežana. Itak smo vsi stali na mestu, tistih par srečnežev, ki jim je uspelo so bili stisnjeni pod streho od mitnice, ostali smo pa lahko opazovali ledena jajca, jaz vem,da sem premišljevala, če bo šipa ostala cela. No, šipe so ostale cele, kakšna je pa bila pločevina si pa lahko samo predstavljate. aprilčica, haha, spanje. a povem, da jenaš tamali zdaj tretjo noč prespal v svoji postelji in sem jaz spet na svojem mestu. Ma daj, boljše da ne spiš, ko se mali vrti po postelji, vsaj veš kje je, boš vidla, kako se cajt hitro obrne, ne boš spala, ker te bo skrbelo kje je. karolina, ti kar pogumno, ogromno je teh težav, jaz imam kar nekaj izkušenj z anksioznostjo- no, ne jaz osebno, ampak ker ne vem, če bi tej osebi bilo prav, da kar tako pišem, ne bom detajlov. Če hočeš, lahko na ZS. U glavnem, dosti je treba delat na sebi, dat ven, kar te teži, včasih pa pomaga samo zdravilo, itak pravijo, da je vse kemija, tudi to, kar se dogaja v glavi. Kaj sem hotela še rečt, ma nič, upam, da popoldne ne bo spet vreme zahinavilo, tako kot včeraj, ko je bilo cel dopoldan sonce, popoldne, ko sem hotela it z otroci v Sesljan pa dež. Upam, da nam danes uspe, zaenkrat kaže dobro. Ala, čau
|