Anonimen
|
Evo,moja porodna zgodba. Malo daljša, pa vendar! 9-ega junija na ponedeljek sem bila poslana domov iz pregleda (pdp 10 junij), ker sem bila zaprta. Dogajalo se ni nič posebnega, na ctg-ju je zaznalo samo par popadkov. Ok, gremo domov. Naslednji pregled je bil naročen 12-ega junija, na četrtek. V sredo 11-ega sem se počutila tako nekam čudno,umirjeno, vse se mi je fučkalo ...to bo najbrž posledica vseh stvari na kupu (selitev, pospravljanje, renovacija novega stanovanja...). In me je nekam čudno bolel križ, tamala v trebuhu je bila lena. Še vsem sem rekla ta isti dan, da bom ponoči šla rodit, da se tako počutim. Zvečer sva šla z dragim po rituali ob 21-ih še na sladoled do našega "selimoviča". Že tam sem s težavo se usedla, kaj šele ustala. Ko mi je končno uspelo,sva šla še en krog po našem malem mestu,nato domov pod tuš in spat. Ves ta čas me je grabilo na 12 minut neka čudna, prijetna in vzdržna bolečina v trebuhu. Ko sem prišla izpod tuša,sem si začela pisat "kao popadke". Bili so na 9,8, 10, 7 minut....vse nekam zbrkljano. Sem si mislila, eh, to ni to,gremo spat. Med spanjem sem se zbudila ob pol dveh zjutraj, ker me je nekam čudno tiščalo...spet prijetno. Gledam na uro...na 5 minut. Čakam, pišem....konstantno na 5 minut, enkrat celo vmes na 3 minute. Grem do dragega ob pol treh in ga zbudim, da gremo v Rim.In sva šla. Ko sva prišla v porodnišnico, sem vzela kar že coka poka s sabo in sva šla skupaj na ctg. Zaznavalo je popadke kot nalašč na 10 minut. Odprta...hmhm...pol cm ali po domače povedano NIČ. Sem pa bila sprejeta kar na oddelek ginekologije,ker bi bila itak sprejeta še isti dan ob 7-ih zjutraj. Spala sem bolj slabo, popadki so bili spet na 5 minut. Dan je bil slab, kljub temu, da popadkov čez dan ni bilo. Ko je prišla spet noč iz četrtka na petek (12-13), sem spet doživljala muke popadkov...prijetni, neboleči.Muke le zato, ker sem bila neprespana iz prejšnje noči. Proti jutru ob pol 4-ih zjutraj so bili ti popadki še močnejši, vendar še vedno samo na 5 minut. Pokličem oddelčno sestro,oddideva na ctg, pregled...odprta 1 cm. Poslana nazaj na oddelek ležat in čakat. Zjutraj pri viziti sem bila poslana na pregled k dr. Tašev. OMG Kot da ni bilo dovolj že povedanega o njem, njegovi grobosti, ciničnosti....Se uležem na tisto tini mini mizo in me grobo začne pregledovati,dela amnioskopijo...nato reče: rodit,odprta 4 cm. Še pred parimi urami zaprta kot vakumski pršut. V tistem njegovem grobem pregledu sem mu prijela roke in mu rekla naj neha, ker me je zelo zelo bolelo,začela sem jokat, dobesedno. Ko sem šla ven, me je vprašal: gospa, kako pa boste vi rodila? Pa sem mu samo rekla: bom že. In sem šla ven vsa objokana od bolečin in njegove grobosti. Poslovila sem se od cimer in sem šla v zgornji štuk pred porodno.Ob 8:45 sem bila sprejeta na klistiranje, britje, nato tuširanje.V porodno sobo sem prišla ob 9:45. Sprva sem predihavala popadke z lahkoto, kmalu je bilo to vse težje. Kaj ne,če ne spiš 2 noči zaporedoma. Bolečina je bila vedno hujša, zato sem se po nasvetu zlate babce NADE odločila, da vzamem epiduralno analgezijo, čeprav je bila le-ta rezervirana za hudo silo. In občutek je bil kmalu božanski, saj popadkov skorajda nisem čutila,le zatrdevanje trebuha in pekoč občutek po trebuhu.Enkrat vmes je prišel na porodni oddelek tisti grobijan in ko me je videl, je pripomnil, dobesedno: o, gospa se sama sebi smili. Pripomba je letela na EA, katero je videl, da imam nastavljeno. V tistem mu je babca rekla, da bi rada videla rojevati moške. Hura za Nado.Hi-hi. In je odšel brez besed ven iz porodne. Odpirala sem se dokaj hitro, ob pol 2 popoldne sem bila odprta že 10 cm. Hm, sploh čutila nisem tega odpiranja. Hvala bogu. Malo pred 2 popoldan se mi je zdelo nekam čudno risanje na ctg-ju, saj je utrip male Sare poskočil na 200, nato isti trenutek ctg utripov ni zaznal, po majhnem premikanju in obračanju pa je bil utrip samo še 70 udarcev na minuto. Poklicala sem sestro Nado, isti trenutek je prišla do mene dr. Jordanova, ki pa je naredila nekam čuden obraz in takoj sem vedela, da nekaj ni vredu.Takoj se je okoli mene zbrala ekipa 7 ljudi in začelo se je. Morali smo potisnit pod nujno malo Saro ven, bile so minute. Predihala sem 1 popadek, nato iztis v 4 popravkih. Mala se je ustavila na medeničnemu dnu in potreben je bil vakum (KIWI- najsodobnejši način vakuma za porodnico in otroka), še prej pa rezanje presredka, ki pa ga itak nisem čutila.Kakšno olajšanje. V 5 poskusu iztisa je prišla na svet Sara, težka 3180 g, velika 50 cm, obseg glave 33,5 cm. Ura rojstva je bila 14:41, PETEK 13. Kako ironično, še najmanj sem si mislila, da bom rodila na tak dan. Sara se je v trebuhu pokakala in začela jesti svoj kakec ter zeleno plodovnico. Kljub temu, da je bilo tako kritično, je zajokala takoj, ko je bila iztisnjena, še preden je bila popkovina prerezana. Apgar ocena je bila 9, 10, 10. Hura. Ko je bila rojena, je bila še aspirirana, saj je bila zamašena skozi nos in usta. Ker je bila pokakana, je nisem dobila takoj na trebuh, ker je bilo potrebno intenzivno umivanje. Nič zato, je bilo kasneje tako slajše crtanje, prav tako je sladko crtanje zdaj, ko smo doma in se polno dojimo,spanje ni več problem, saj nam prespi čez noč 6 ur v kosu, poredila se je več kot pol kile v 14 dneh. Evo, zgodba je kakršna je, šivi po rezanju presredka so odpadli in urice so vsakič bolj sladke z otrokom, ki ga pričakuješ tako dolgo in neučakano. Kljub rizični nosečnosti, še bolj kompliciranemu porodu, sem vesela, da je naša Sara zdrav otrok in upam, da tako tudi ostane.
|