Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Pobalami
Ja vera res nima veze z razumom. Verjameš v boga, verjameš v neko silo. In če to verjameš potem se o določenih vprašanjih ne moreš spraševati niti ne smeš spraševati, ker z njimi že dvomiš.
 No, vidiš, jaz nisem verna, pa se s tem ne strinjam.
Če v nekaj globoko verjameš, v sebi čutiš, da je to to (ker pač to je vera, neoprijemljivo, a tam, a ne), z vsakim delčkom svojega telesa, potem s emi zdi edino prav, da se sprašuješ razumno o določenih temah, tudi o Bogu, nenazadnje. Saj to ne pomeni, da zdaj dvomiš, če npr. rečeš, kaj pa če boga ni. Ker sam sebi odgovoriš v skladu s svojim čutenjem. S svojim razmišljanjem svojo vero poglabljaš, ji daješ novo širino in globino.
Jaz ne verjamem v Boga, ma, ni ene dlake na mojem telesu, ki bi to čutila, ampak vseeno čutim pa potrebo, da o tem razmišljam. In se mi vsakič znova potrjuje, da imam sama zase prav, da nečesa več ni. Samo ne čutim pa potrebe, da bi zaradi svojega razmišljanja, čutenja, verovanja komu drugemu jemala pravico, da čuti in živi drugače od mene (saj navsezadnje, mogoče je tudi to verovanje, a ne, da boga ni, saj ne morem dokazat ne enega ne drugega, to čutim).
Sicer pa, če se ti pokvari kompas, še vedno lahko vključiš GPS .
|
Natisni
. 
