arneja
|
No, v glavnem: najprej sva doma plavalčke v lonček zaprla . Potem sem jih pri Rešu najprej slišala, da lonček spet ni označen (pa že nazadnje sem to slišala in spet pozabila ). V Postojni sva bila že 7.10, ker sem jaz težila, da hočem, da sva prva tam. Sva šla potem še na kavo, da me je v kombinaciji s paniko ja začelo spet po vampih zvijati . Pa kar v bolnišnico, sva bila že 7.40, čeprav je Reško prišel šele okoli 8-h. Pa WC iskat, da si je moj šel roke umiti, da ne bo po čikih smrdel - se boji, da bi ga ata nakuril, zakaj kadi . No, jaz grem na WC pri Rešu in pridem ven, in tam ena Hrvatica in Hrvat me gledata in rečeta, da sta s Čedotom došla. Pa jaz gledam kot tele nazaj, ker mi sploh ni bilo jasno, kaj hočeta. Pa sem potem rekla prosim, pa ona še enkrat isto, pa jaz aja. In sta bila seveda spet specializanta in prisotna pri punkciji. Gre meni tudi to na jetra. Že tako me je bilo strah in zoprno do konca, potem pa še onadva tam. Čeprav sta v varni oddaljenosti stala, jima je bilo očitno jasno, da mi ni najbolj ok. No, potem dava lonček, slišiva tisto pridigo, zakaj ni označen , pa se jaz slečem pa na stol. Pa ta druga pridiga, zakaj sem kar bosa pritekla na stol. Zakaj nisem lepo štunfke gor pustila, da je po tleh umazano . Sem si mislila, čudno, da mi tega nikoli v ordinaciji ne rečeš . Štunfe dam namreč vedno dol. Ampak me je bilo tako strah, da nisem nič komentirala (se pri meni bolj malokrat zgodi ). Aja, pa ob 7.15 sem Ketonal vzela. Sem pa prvič spet trznila in slišala ta tretjo pridigo, da moram biti lepo pri miru. In menda sem potem preostale trikrat bila. Mi je moj držal roko nad popkom, pa še jaz svojo čez, pa je rekel, da sem ga menda tako stiskala, da so mu skoraj členki popokali . In potem mi Reš reče, da naj na monitor pogledam, da je tam, kjer je meglica, spodaj celica. Jaz pa, kaj pa je tista črna packa? Tisto je pa zračni mehurček. Aja, pa moj je bil malo razočaran, ker ni njegovih plavalčkov na monitor vrgel, ker jih prvič namreč je. Žanko je pa sporočil, da sta samo dve celici. In sem seveda takoj povesila nos. No, pa ga zdaj že počasi dvigujem. Če ne tokrat, bo pa naslednjič uspelo . Boleče mi ni bilo tako zelo kot prvič, ker se človek očitno navadi določene bolečine. Torej, če bo vse po sreči, bomo imeli otročkov za teniško tekmo. Sestava fuzbal mošta žal onemogočena . Zdajle še preberem, kaj sta napisale, potem se pa v dekco zavijem pa nina-nana . Sem spala samo do pol treh, se do pol 5-h premetavala, potem pa raje kar vstala. Zdaj pa kar učke skupaj lezejo.
< Sporočilo je popravil arneja -- 22.5.2008 11:25:44 >
_____________________________
Veš, kaj? Enkrat bo uspelo!!!
|