špelin@
|
Zdaj je pa te panike dovolj!!! Bom katero od vas zaradi tega psihiranja res za ušesa A razumete, drage bodoče mamice, da je to del življenje in kot tako moramo to jemati. Pa ne mislim, da se moramo od tega ograditi, ampak enostavno - sprejeti. Naja3 in njena bosta ostali del naših misli, ne moremo se delat, da tega ni, od nas samih pa je odvisno, ali bomo znale potegniti iz vsega skupaj tudi kaj pozitivnega in tako tudi Naji3 dati vzpodbudo za naprej ali pa se bomo (boste!) utapljale v paničnem živciranju!! Jaz sem žalostna zaradi njene in tudi svoje izgube, ampak niti pod razno zdaj ne bom sama sebe spravila do živčnega zloma! Srčno seveda upam, da edinos ni imela utemeljenega dvoma v gibe njene pupe in da je šlo le za psihični zlom. Ampak ravno zato: KAR JE PREVEČ, JE PREVEČ! Kolikor vem, je že včeraj aurora28 super napisala. Grem poiskat in citirat njen post. IZVIRNO SPOROČILO: aurora28 Mogoče se bo slišalo čudno, ampak Najina izguba mi je dala za misliti v tem pogledu, da ženske, ki smo že kdaj izgubile svoje otročke, bodisi na začetku nosečnosti ali na sredini ali na koncu vemo, da je izguba, izguba, ki je kruta, pa vendar nas opozarja vedno znova, da smo ženske kljub svojim strahovom popolnoma nemočne pri tem. Gre za življenje v nas, na katerega me nimamo vpliva. Edino kar nam preostane je, da verjamemo v bitje v sebi, da pridno raste in se razvija. Vem, da je to mene še najbolj bolelo, ker sem vedela, da imam pri tem zavezane roke. Ponavljam te besede: Edino kar nam preostane je, da verjamemo v bitje v sebi, da pridno raste in se razvija. Sem bila dovolj jasna?? Za primer vam povem, da je moja prijateljica s takšnim psihiranjem v nosečnosti sama sebe prignala skoraj do roba - na srečo je njen premogel toliko pameti, da ji je skenslal internet, ker je samo brskala za prirojenimi napakami in se na smrt sekirala, ker se ji je zdelo, da se otrok ne premika dovolj. Rodila je pa živo in zdravo dete!!
|