Gina
|
Ja, v bistvu lahko najbrž marsikdo tako prebere, ankica. Ampak jaz se ne strinjam z "vsakodnevno eno po riti" ali po roki, ker to kaže le na nemoč staršev, organizirati reči tako, da bi šlo na drug način vse tako, kot bi bilo ok za otroka. V primeru, ko pa otroka kaznuješ zato, ker je polil po nesreči, pa je to res butasto, saj je to storil po nesreči, ni bilo nalašč. Za moje pojme je to oblika reševanja reči samo takrat, ko gre za varnost otroka, če vse ostalo prej ni delovalo.
Meni se zdi, da se vse situacije dajo rešit, kadar gre za to, da otrok hoče razumeti in hoče sodelovati. IN seveda je daleč najbolj primerno delati v tem stilu - razlage, ali pa vzroka posledice (če polije, mora pobrisat, če se igra za mizo, gredo igrače proč, ...) Problematične so izključno situacije, kjer otrok dobro razume, da je nekaj zanič, nevarno ali zelo nevarno, samo ga to nič ne briga, mora delat po svoje, ker mu tako paše. V take situacije ne pade vsak otrok. Nekaj procentov otrok pa je zelo pametnih, pa še ego. Saj to sem že dostikrat napisala in naredijo nekaj preko tebe in preko varnosti. Npr. povedal si mu stokrat, da ne sme teči na cesto, pa si mu razložil, pa si ga odnesel nazaj, pa mu spet razložil, pa ga prosil, pa odločno rekel, pa se ti še kar in še kar smeji in vsakič, ko prideta na pločnik, ga cesta mika, trga se ti iz rok, vsake četrtič se ti res iztrga iz roke in skoči na cesto..... se pravi otrok te je dobro razumel, pa vendar se ne strinja s tabo, da je cesta nevarna. En dan skoči direkt pod avto....gume cvilijo....v grozi skočiš za njim, ga zagrabiš, potegneš nazaj.....in mu spet poveš svoje, ..... čez tri dni se zgodba ponovi.... nisi ga mogla pustit doma, moraš nekam, ne moreš z avtom, morata peš....skoči,.. gume cvilijo, groza in strah v tvojih očeh....A mu boš dala eno čez rit al ne? Če bi ti prakticirala vsak dan eno čez rit, itak tudi ne bi nič pomagalo. Če pa to narediš v skrajnih situacijah, potem pa se mi zdi to edina preostala možnost sploh. V tem primeru mu moraš pokazati premoč, da si močnejši. V resnici mu vedno kažeš, da si močnejši, samo da mu ne kažeš skoraj nikdar s fizično silo, ampak vedno pa z neko obliko. Če mu vzameš kakav, ker je polival, mu pokažeš premoč, če mu rečeš, da mora pobrisat za sabo, se ti bo zgodilo, da pol otrok ne bo hotelo tega narediti (ker se pač ne strinjajo s tabo, da bi pobrisali, se jim ne ljubi, ali pa se te ne bojijo, ko rečeš - le redki v resnici naredijo zato, ker je tako prav, da narediš, iz notranjega nagiba - če resno pomisliš tudi odrasli pobrišemo za sabo samo zato, ker nam je zoprno gledat svinjarijo na tleh, zaradi nadmoči razlitega na tleh, ali mizi, ki nas tako živcira), šele ko boš vstal in ga za roko peljal do brisače, bodo to storili, torej se te v vsakem primeru bojijo, oz posledic, kažeš, da si močnejši, če rečeš otroku, da ne sme gledat tv-ja in ga ugasneš, si ga ne upa nazaj prižgat, ker ve, da si močnejši ali da imaš nadvlado nad njim, ve da je od tebe odvisen, zato je ne gre prižgat...nekateri pa jo vendarle gredo in iščejo, kje bodo močnejši, kje te bodo našli na levi nogi... takrat moraš pokazati svojo večjo moč, a ne, da te sploh uboga. Kako to narediš, je odvisno od posameznika. Lahko uvedeš posledice, lahko ga odpelješ v sobo, lahko se zadereš, lahko kaj vem kaj, v vsakem primeru uveljavljaš pravico močnejšega, če želiš, da se otrok vede po tvoje. In nikdar skoraj se otrok in starš v vsem ne strinjata, redki so tisti otroci, ki bi nekaj delali iz notranjega nagiba. Te reči o notranjih nagibih se mi zdijo v knjigah -pri malih otrocih za lase privlečene. uboga, ker te ima rad, ker ti želi ustreči - ker se boji, da bodo sicer tvoje usluge izginile, da ne bo tako zelo ljubljen ali ker se te boji. V vsakem primeru so vzroki za uboganje nič kaj romantični. Daj dam. Tako kot je partnerski odnos daj dam, je na žalost tudi starševsko otroški odnos daj dam. Ti se vedeš tako kot pričakujem, jaz ti dam vse sorte.... Če se ne vedeš, če ukineš dolžnosti, ti ukinem pravice. Res je, da otrok določene reči, če mu jih velikokrat poveš zakaj tako ravnati, ponotranji. Dolgoročno se mu zdijo pravilne, ker ugotovi zakaj se tako vedemo, ap se začne z nami strinjati, ap sodelovati. To je tisto, kar želimo dolgoročno doseči in zato je seveda daleč najbolj pametno veliko z otrokom se pogovarjat na vse teme. Zato da razume. Samo saj pravim, problem je, če čisto dobro razume, pa se ne strinja z nami in noče narediti.... samo tam je res problem.
Ostali smo pri nasilju. Vsi smo nasilni, na nek način. Samo kakšen od načinov se nam zdi sprejemljiv, drugi pa ne. Vsi uveljavljamo nadmoč. V vsakem primeru, smao da en otrok rabi pikico tega, drugi pa ogromno, za to da enako reagirata nazaj, npr. pobrišeta mizo, ki sta jo polila. Se pa strinjam, da to lahko storimo tako, da se otrok ne počuti slabega. Moramo tako storiti. Otrok se ne bi smel počutiti slabega. Nikdar ga ne bi smeli zasmehovati, poniževati, ignorirati, pretepati.... na ta način dokazovati svojo premoč. Ker te reči imajo na otroku dolgoročne psihične posledice. Tega pa ne smemo dopustiti. Tako da sama menim, da se je vedno pri vseh rečeh za vprašat, ali otroku povzročajo dolgotrajne psihične posledice, ali ne. In v skladu s tem delat. Če jih povzročajo, jih ne smemo uporabljat. Je pa res, da če bomo otroka morda 1x ignorirali, 1x čez rit, 1x ne vem kaj... najbrž od tega ne bo imel posledic. Vsaka reč, ki pa je zanič za psiho, pa jo prakticiramo konstantno, pa lahko dolgoročno pomeni eno veliko posledico.
Kratkoročne strese povzroča praktično vsaka zahteva, ki jo pred otroka postavimo, saj je vendar logično, da če mora vstati, pa iti po krpo, pa pobrisati, namesto da bi naprej gledal tv, to ni nekaj luštnega. Na take strese pa je prav, da se privadi in jih zna premagovat v življenju.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. V veliki večini se, čisto povsem pa ne. Sem popolna mama 
, je metoda čisto zgrešena. 
Najprej glede igrač? Ne vidim problema, če mu je prijateljček posodil svojo igračko za spat, zakaj je vzgojiteljica ne bi dovolila? Jaz dovolim kakršnokoli igračko otroku, če bo zaradi tega lepše spal in se boljše počutil. Zakaj bi težila, ko pa lahko, ko otrok zaspi, to igračko vzamem (če je trda in neprimerna za cartkanje) in mu jo vrnem, ko se zbudi? 
in moje mnenje. 
! Pri tem mislim na praskanje, kar se pa tiče trde igrače pri spanju, se pa z njo strinjam. Če želi in mu starši dovolijo, naj spi z njo doma, v vrtcu ne. 
. 
!!!
