Anonimen
|
No, tamal je šel spat, jaz pa za računalnik. Ne morem verjet, kar ste odgovorile. Ne da ne jamram, ampak mi daste čisto prav, ko mislim, da je to izkoriščevanje, pedenanje, seveda enostransko brez vsakega spoštovanja. Začela bom delati na tem, definitivno. Na lep način. Da se rešim tega. Če drugega ne, vsaj da jesta dol. Sicer bi lahko moji zgodbi še marsikaj dodala, pa vidim, da sem povedala že več kot dovolj, da ste si ustvarile sliko. Gina, česa me je strah, če bi mu postavila meje, se že cel dan sprašujem. Ven nas ne more kar tako vreči, da bi vpil name tudi ne verjamem, da me pa ne šmirgla, me pa itak že ne. Obiske pa katere imam, že itak grdo gleda, mi je to omenilo več kolegic, ki pa se ne poznajo med seboj. Valjda, na zunaj blišč (velika hiša), da pa ne bi kakšen videl, kaj se dogaja znotraj, pa boljš, da nobenega ni. Da pa sem v ta drek prišla je pa definitivno kriva vzgoja, saj sem odraščala v takem okolju. Ke je oče kmalu umrl, je mami postavila brata na mesto gospodarja, ki je ostal doma, za katerega se je delalo. Jaz sem delala kot črnc, ne da bi kdajkoli pomislila, da bi tudi meni dali za opravljeno delo kakšen tolar ali drugo nagrado. Preprosto rečeno, o svojih potrebah nisem niti razmišljala. Letos poleti sem se jim uprla, saj imam po očetu zapisan nujni delež, kateremu bi se morala odpovedati v korist brata, ker naj bi po njihovem moralo vse ostati doma. Zdaj stikov s svojim nimam več, niti čestitke mi niso poslali ob rojstvu otroka. Naj omenim, da je zame ogromen napredek (ki ga moram vsekakor nadaljevati), da sem se uprla moji materi, saj sem vedno plesala, kot je želela. Ker mama je bila zame vendarle mama. Marsikaj si verjetno mislite, jaz pa ko tole pišem in berem, se ne čudim (svojim vrsticam), zakaj je včasih v meni toliko besa, jeze in nerganja. Pa ne vem od kje. Upam, da me bo življenje enkrat le izučilo. Človeku mora biti samo dovolj hudo, da to vse skupaj prekine, pa očitno mi še ni. Vse tiste, ki znate poskrbeti zase, vsaka vam čast, jaz se moram to še naučiti. Ampak korak za korakom, mogoče mi bo kdaj uspelo. Hvala vam vsem, ki držite pesti zame. In hvala vam za kakršnekoli besede, žal še vedno potrebujem vašo potrditev na to, kar že itak vem. Hvala. Lp
|