Anonimen
|
Pozdravljene/i.
Stvar je sledeča; živiva pri njegovih, v zgornjem nadstropju. Trenutno sem na porodniški. Ker je tašča zelo bolna (kar sem zvedela šele, ko sem bila 6 mesecev noseča-ima hudo bolezen), tast pa veliko dela zunaj hiše, kuham za vse. Imamo pa zelo majhno mizo, za mizo nas pa ponavadi sedi 6 članov. Kuham tiste stvari (ponavadi kaj s prilogo), ki jih ima povečini rad tast, saj je on gospodar pri hiši in ga pač upoštevam, je pa tudi precej zbirčen, čeprav on pravi, da ni. In ker je majhna miza, nas pa veliko, je potrebno, ko vsi vzamejo jed na krožnik, dati npr, krompir in zrezke na kuhinjski pult, da je na mizi še prostor za solato. In tako sem morala med jedjo večkrat vstati (tudi do 6x), da sem še naknadno ponudila jedi ali jim nalila sok. Poleg tega imam še dvomesečnika, ki je najbolj siten nekje takrat, ko kuham kosilo (včasih sem skuhala do minute natančno). In posledično je kaj preveč razkuhano, premalo itd, za kar se ne sekiram, ampak tast bo to pri kosilu povedal. Npr. krvavice so pa premal pečene, ker ne mara špagetov je januarja dejal, da jih ima za letos zadosti itd...Naj omenim, da sem med kosilom tiho, saj tudi če sem kaj rekla, me tast sploh ni poslušal ali pa hitro komentiral nazaj, čeprav so bile besede namenjene možu, ker pač tak je, da on govori, drugi ga pa poslušamo. Upošteva edino mojega moža. Jaz sem se s tem sprijaznila, posledično pa sem naredila tako; dam vse na mizo, kozarce s sokom h krožniku, jih pokličem na kosilo, zaprem vrata dnevne sobe in se tisti čas crkljam s tamalim, če pa spi, grem obešati cunje, likati, saj takrat lahko nekaj naredim. Mojemu seveda to ni všeč, je rekel, kaj naj naredi? Rekla sem, da mi ni težko kuhati (pripravim jedilnik za cel teden naprej, verjemite, lažje je), ampak naj ne pričakuje, da bom jedla z njimi, ker nimam miru, ampak jem, ko vsi odidejo in pospravim po mizi. Pravi, da ne ve, kaj naj naredi, da se bomo kar odselili (to začne s svojimi forami, saj itak nimamo kam iti, pa še vse smo v stanovanje vložili). Vprašal me je , če mi niso njegovi starši všeč. Rekla sem, da nas drugače čisto pri miru pustijo, ampak vem, da od njih nimam za pričakovati nobene pomoči, itak sem se pa sprijaznila, da je tako, kot je. Naj omenim, da svojih nimam, tako, da sem odvisna sama od sebe. Omenila sem mu še, da me moti, ker sem slišala komentirati ljudi (v službi, ki me čaka v domačem kraju), kako mi mož pomaga, tast in tašča mi gresta pa tudi na roke. Moj pravi, da če se človek hvali, so mu fouš, če pa jamra, mu pa privoščijo. In pravi, da jaz samo jamram, in da sedaj ne ve, kako bo zaspal, ker sem mu to povedala o njegovih, čeprav sem mu rekla v bistvu edino to, kar je res. Naj omenim, da tudi pomoči moža kaj dosti nimam, ker ga cele dneve ni, dela. Npr, po porodu sem že tretji dan skuhala za vse, čeprav sem prosila moža, naj bo tistih 14 dni očetovskega dopusta, ki ga koristi pri meni in mi pomaga. Ampak njega ni bilo po cel dan, ker je bil kao v zamudi z delom, čeprav sem rodila 5 dni po roku. Prej mi je pa obljubil, da bo poskrbel, da bo do PDP vse naredil. Lahko bi še marsikaj napisala, pa bom predolga. Povejte mi, res samo jamram?
|
Natisni
zate in tvojega
! Ko prebiram take poste, mi je kar hudo. Ne razumem, kako so nekateri lahko tako egoistični... Najbolje bi blo itak, da bi se odselili kam na svoje, ampak če praviš, da sta toliko vložila v ta stanovanje, to ne pride najbrž v poštev. 
, v bistvu ti tam nisi človek, si služkinja ki skoči na vsak tlesk s prsti
