arneja
|
Bambine, ponižno javljam, da je bilo včeraj vse ok, sem bila le leteča cel dan, pa sem zvečer samo še padla v posteljo. Torej: vstala včeraj spet ob 5-h in se res počutim kot kakšen zombi, ko se ob pol 6-h do avta spravljam . Se mi zdi, kot da bi sanjala, in da se vse skupaj sploh ne dogaja res. No, sem prišla do Reša (aja, sem pozabila tisto mapco z listom gor in sem se vrnila, ker sem se bala, da bi slišala kakšno sočno od njega - no, potem mape seveda ni potreboval, če je pa ne bi imela s s sabo, grem pa stavit, da bi sigurno jo) že 15 do 6-h in je bilo že kar nekaj ljudi v čakalnici, tako da sem prišla na vrsto šele ob 6.15. Sta šla dva pred mano ven, jaz v njegovo ordinacijo, on je šel neke papirje iskat, vrata pustil odprta in me poklical po priimku (memory pa ima tale naš striček), da naj kar na mizo zlezem. In potem sem jaz z nago rito od tistega stolčka šibnila na mizo in samo molila, da tisti parček ne bo v ordinacijo pogledal, ali še huje, kdo iz čakalnice . Mislim, zdaj moram že skoraj stripitizirat tam pri Rešu . Se prav spomnim, ko je Sayuri enkrat pisala, da ji je rekel, naj kar na stol zleze, in da je bilo odprto tisto malo okno, in da je skoraj zmrznila. Sem bila včeraj samo hvaležna, da je bilo vsaj okno zaprto . V glavnem, na desni strani štirje lepi foliklčki, veliki 10,4 mm, na levi pa dva, eden velik 10,6, drugi pa krompirjast . Je rekel Reš, da iz ta krompirjastega ne bo verjetno nič, ker je nepravilne oblike, moja mami pa pravi, da bom mogoče ravno zaradi tega imela krompir . Sem mu pa takoj, ko sem prišla notri (ko je bil on še v sprejemni pisarni), dala na mizo ta stare, uporabljene injekcije. In mu rečem s stola, da sem bila zadnjič na ET-ju preveč zmedena, da bi injekcije vrnila, pa on meni, da sem res zmedena . Sem rekla, kaj sem zmedena, šokirana sem bila, ker ni bilo nobenega zarodka za vstavit. No, in potem je on končno počustvoval z mano, da to je pa res grozna izkušnja, da se potem tudi za naprej človek boji, kaj če ne bo v redu. In jaz potem njemu, pa saj imam več foliklov, očitno mi Gonal bolj ustreza in on meni, no, nič šteti, bomo videli, koliko bo celic notri. Ampak zdaj jaz našega strička že poznam, mu ne bo več uspelo prestrašiti me. Sem rekla, da so tudi dovolj veliki za ta dan (pri prejšnjem postopku so bili revčki le 8 mm) in da je imela kolegica 12 velike, pa ji je rekel, da je to super. Pa on, da se ne morem nič z drugimi primerjati, da je vsak posameznik drugačen. Sem rekla, vem, ja, in si mislila, nič mi ne boš več strahu v kosti pognal . Saj vem, da nas hoče na realna tla postaviti, ampak jaz sem bila včeraj čisto zadovoljna z rezultatom. Ampak, a je že katera imela kdaj "krompirjast" folikl ? No, potem se spraviva do mizice, me špikne, potem mi pa da za danes še tisto, kar je ostalo v peresniku, za drug dan pa 3 Gonale v prašku po 75 enot. In mi spet kaže, kako se pa to zmeša, jaz pa kar malo tečno, pa kaj mi zdaj spet v eni drugi obliki dajete ? Pa me on pogleda s tistimi svojimi očkami skozi očala (kateri so že lepe ?) in reče, ja, če nimam drugega. V glavnem, se je kar dogajalo včeraj, jaz sem šla čisto zadovoljna iz ordinacije. In tudi čisto sproščena sem bila, prav nič me ni bilo strah pred UZ. Če se zadnjič spomnim, kako nervozna sem bila ... joj, joj, joj. In tudi uspelo mi je prejle tiste praške namešati, tako da sem sploh dobre volje . Uf, sem naklofala, kaj ? Pa še nekaj imam za napisati. Ampak bom v drugem postu.
_____________________________
Veš, kaj? Enkrat bo uspelo!!!
|