septemberka
|
Dan mamice!
se vam javljam tudi jaz, čeprav se vam zelo poredko, vas pa rada berem, ko rabim nasvet, razvedrilo...
In včeraj je minil mesec od rojstva naše januarčice in sem se odločila, da spišem mojo porodno zgodbo in jo delim z vami. Bilo je pred mesecem dni, ko se je rodila moja zlata, mala punčka Ana Karolina. Zelo sem se veselila njenega rojstva, nisem pa si predstavljala, kako močne občutke bom čutila, ko bom gledala vanjo, ko se bova dojili ali samo, ko bo ležala ob meni in me gledala v oči ali ko bo spala v mali posteljici s tistim svojim milim izrazom na obrazku. V porodnišnico Postojno sem prišla dan prej, na nedeljo, sivo nedeljo. Bili smo 13.1., 4 dni čez predviden datum poroda. Nobene panike zaenkrat, ampak občutek in ginekolog :-) mi je pravil, da je čas, da pride na svet. V nedeljo, dan pred njenim rojstvom sem bila sprejeta na oddelek, z namenom, da sprožijo porod. Rodila naj bi se še tisti dan, morda naslednji in Ana Karolina si je izbrala ponedeljek. Ginekolog me pregleda, ugotovi enako kot pri prejšnih pregledih, da se moji mali punčki še nikamor ne mudi. Popadkov nobenih, maternični vrat popolnoma zaprt. Zato se dr. Merlo iz tega razloga odloči za „tabletko“, ki mehča maternični vrat. Dobro, super sem si rekla, bom imela punčko še danes, čeprav mi ni bilo popolnoma jasno, da gre že zares in da njeno rojstvo ni več daleč. Na oddelku mi tako vstavi tabletko, čez dve uri, nekje ob 16h, naj bi že čutila popadke in porod naj bi se začel... pa ni bilo nič... Tako sem imela nedeljo zase, ginekolog pa je le odkimaval z glavo in ni točno vedel kaj naj z mano... :-) Zvečer sem se počutila super, sem šla v avlo gledat tv in surfat po netu... Med gledanjem tv-ja dobila od ginekologa navodila, da naj se malo pred polnočjo oglasim v zgornjih prostorih, da mi pred spanjem za vsak primer naredijo še en ctg. Super sem si rekla, itak ne bo pokazalo nič... pa sem se zmotila. Začela sem čutiti dogajanje v mojem telesu, kot bi moja mala vedela, da je 14. njen dan. Na ctg-ju najprej blagi popadki, nato me pregleda še babica Nataša koliko sem odprta (baje 1 cm). Premalo. Dobim navodila, da grem lahko spat in se lahko vrnem ob pol sedmih zjutraj na klistir. Hallo! Na pol nasmejana odidem proti sobi, da pa me zjutraj čaka „akcija“... se uležem na posteljo, pokrijem in se začne,... močneje in močneje... popadki, ki sem jih končno spoznala.. :-) Kmali nisem mogla več ležati, sem šla na hodnik in se „šetala“ gor in dol in bilo je hudo... začela mi je odtekat voda, popadki bili na 2 – 3 minute (ura na hodniku :-))... in ura je bila komaj eno zjutraj...in do pol 7ih je še dolga, sem si mislila. Nič, nadaljevala sem hojo po hodniku (komaj komaj) in hodila sedet na školjko, da niso popadki preveč boleli... in voda mi je odtekala po malo in malo in mene je bolelo... Nisem zmogla več, tako sem odšla (sama) gor po stopnicah do porodne sobe in babica me je bila presenečena...naredila mi je ctg in sva ugotovile, da se je začelo. Pripravila me je za sprejem v porodno sobo... klicala sem Luka naj pride.. začelo se je dogajat... klistir, izpolnjevanje nekih obrazcev, tuširanje, kjer nisem mogla več niti normalno stat :-( ...bolelo je in popadki so bili zelo pogosti. V porodni sobi je bilo kot v filmu...in hvala bogu je Luka prišel hitro. Na postelji nisem zdržala, ker je noro bolelo, ker so bilo popadki res pogosti in zelo močni, tako sem se opasana s ctg-jem naslanjala na povijalno mizo in predihavala popadke (dokaj hitro sem dobila proti bolečinsko dozo direkt v žilo in jih potem še nekaj, masko,.. čeprav nisem pristaš proti bolečinskih sredstev) in Luka ob meni... mi masiral križ, stal za mano in me držal zadaj celo, da sem sploh lahko stala pokonci... Si pomagala z žogo, da bi moji punčki olajšala pot na svet, naredila bi marsikaj... ampak bolecina je bila tako močna... odpiranje pa tako počasno.. ob 5ih zjutraj še vedno 3 – 4 cm. Moči mi je zmanjkovalo, popadkov nisem več normalno predihavala.... bila sem cela v krču od bolečine... Popadek, bolečina...to je bil ritem do sedme zjutraj, brez napredovanja... Bila je izmena babic, me pregledajo in ugotovijo, zastoj poroda... Zato mi predlagajo carski rez... in tisti trenutek bi privolila v vse.....ampak nisem in hvala bogu je bil kolektiv porodnišnice res dober, da so mi predlagali ultivo, ki so jo testirali (zmanjša moč popadkov). In to me je rešilo carskega reza... spet sem lahko normalno predihavala popadke (s tem sem olajšala moji punčki pot navzdol po porodnem kanalu) in se zelo trudila (dodali so mi še umetne popadke), da bi se porod nadaljeval in se je... odprta 8 – 9 cm! Ko sem slišala to, sem bila mirna, ampak brez moči...z veliko volje!!! Želela sem si roditi po naravni poti. Okoli 10ih so se začeli prvi poskusi iztisa in ni šlo... in še in še.. in ni šlo. Notranji presredek je oviral, da bi se njena glavica okronala...Sama niti nisem več vedela nič.. sem lebdela nekje vmes... in okoli enajstih so se odločili za akcijo! Za rojstvo moje punčke! Luka me je držal za glavo, dva sta mi pritiskala na trebuh, dva sta mi držala noge in porodničar mi je prerezal presredek in njeno glavico zagrabil z vakumom... Ko sem jo zagledala sem vedela, da je konec, da sem videla dete, ki je prišlo iz mojega telesa, da je velika, rdeče, modra...in slišala sem jo nežno jokat...in vedela sem, da je vse ok in da bodo dobro poskrbeli zanjo...sama sem bila preveč odsotna, da bi mi jo položili na prsa, da bi se dojile...čutila sem le mir in občutek sreče, neskončne sreče... Vmes sem dobila anestezijo, da so me zašili in ko sem se zbudila so jo prinesli k meni, oblečeno s kapico na glavi :-) in se je kremžila in kazala da hoče sesati... in sva poskusili in nisva imeli moči.... Gledali sva se... Ves ta čas je bil ob meni moj dragi mož brez katerega poroda ne bi zmogla. Hvala Luka, hvala Babici Jani in Nataši, hvala dr. Merlu... Bili smo ekipa, kot bi rojevali vsi.
In danes se dojiva na veliko :-) in za njen prvi mesec je za bil za nami tudi obisk pediatra. Naša Ana Karolina lepo napreduje, pridobila je več kot 1,2 kg in zrasla 6 cm. In je naša zvezdica. Ana Karolina rada te imam! 14.2.2008, 23.01 h
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
vseeno ti iz srca želim, da čimprej minejo ti dnevi in da slučajno ne bi še podaljšali njihovih dni v Afganistanu 
. Naj vaju čuva, dokler ati ne pride. Veš, da vsak dan mislim nate in ti na daljavo želim, da bi čim hitreje minili tisti dnevi, ki jih morata z malo pikico preživet sami. Verjamem, da je tudi on jezen kot 
in bi bil rad čim prej z vama. 
, hitro mine 
in boste vsi trije lahko skupaj odšli na zaslužene
počitnice.
in
.Sva bile z Lano zunaj kar enih 4 ure,seveda z malico vmes
.Le tako naprej. 
. je spal od 23.30 do 6.30. 
!Si me pa nasmejala z zadnjim stavkom!
pa še skrbeti za gospodinjstvo,včasih se mi zdi,da imam neverjetno polno energije in moči.To mi moj 
. 
in vidim ,da je bil težak porod.Hvala ,da si delila tvojo zgodbo z nami. 
Jaz si jih dam v album in pol samo kopiram.Čist simpl ,kaj se pa tiče glede pomanjšanja in povečanja slikic ,pa ni več tako simpl ,to pa pojma nimam
ko sem jo brala. Je bila moja dosti bolj 
. Je preveč hitro in lepo minilo.
in vse ven odnese. 
ker net ni hotel delat. Potem sem 
in 
Jakoba zdaj pa veselo 
.
