ninocka
|
DA vas razveselim s svojo porodno zgodbo 
Iz Lj sva štartala 5:40, ko sva prišla v Postojno, so me najprej dali na CTG, potem pa so  poslali za 1 urco na kavo, men pa so nardili klistir, "popravek" britja in pa tuš, vmes sem še izpolnila in podpisal en kup obrazcev. Oblekli so me v uno filmsko haljo (ko ti rit ven gleda), pol pa v posteljo in me priklopli na CTG in dali infuzijo (kar pa se je izkazalo za eno težjih stvari pr meni, ker kr nikakor ni hotla tečt po žili, tko da so mi jo ene 3x prestavli, preden je blo OK). Sledila je še standardna procedura (razni vprašalniki in preverjanje informacij iz materinske knjižice), potem pa čakanje na porod. Pred mano je bila še ena mamica (kasnje je bila moja cimra). Vmes so potem mel še en nujen poseg v operacijski, zarad česar se je čakanje na porod podaljšalo.
Skoz sem bla dobre volje, z mojim sva se še ful hecala in zaebavala, nič me ni blo strah, samo vesela sem bla, da bom kmalu meli še enga škratka.
Potem je šla not končno cimra, midva sva ful spremljala potek poroda, da sva vedla kaj naju čaka. In so jo odpeljali noter na priprave, njen mož je mogu počakat zunaj, kasnje se je pa lahko pridružil porodu. No in priprave na njen porod so trajale kr neki časa - men se ni zdel tolk dolg, moj je pa skoz govoru, kaj tolk mečkajo. In ko je to že ene 150ič ponovu, sem mu rekla, da se men ne zdi tolk dolg, on pa pravi: To je tko, kot da greš k mesarju po zrezek, pol pa stojiš 1 uro v vrsti Jst sem skor s pojstle padla, tolk sem se začela smejat. Se mi zdi, da je še CTG začel kr neki kazat
Potem sva pa slišala jok dojenčka in so ga prinesli ven (sem ful stegovala vrat, da bi ga vidla). Ko so ga dali cimri v naročje, so mi kr solze pršle na oči, istočasno me je pa ratal tolk strah in tolk mi je adrenalin narastel, da sem se začela ful trest.
Neki čez 11 so me odpeljali v operacijsko, sem mogla po enih 2 stopničkah zlest na mizo (ginekološko, jst sem drugač mislila, da delajo CR na operacijski mizi ), sem komi gor prlezla. Potem so mi spet naštimoval ene stvari, anestezist me je pa tipal po hrbtenici (sem sedela). Babca mi je rekla, da naj dam noge narazen, trebuh med noge, hrbet pa naj izbočim kot muca. Mal me je bolj na rob posedla, anestezist je reku, da sem preveč naprej, me prijel za boke in mal potegnu nazaj in naslednjo sekundo nisem čutla nog. Sploh nisem čutila, ko mi je dal spinalni blok. Potem so me poležali, začeli mazat z jodom (jst sem se še zmeri tresla), dali so mi neki proti slabosti, pa mi je slabo ratal, pol so me pa obrnili oz. zarotirali mizo, da sem ležala postrani (kot na boku). Dobila sem paravan, not je pršu moj in se vsedel pri moji glavi in me božal. Sem ga skoz spraševala, če je OK, da mu ni slabo in če se ne počuti dobro, da lahko gre ven. CR mi je delal dr. Likar, vse skupi je blo konec v parih minutah. Čutila sem pritisk na trebuh in ko so Rubna vzeli ven (ob 11:57). Potem so mi ga takoj pokazali, vprašali za ime in odnesli spucat. Moj je šel z njim, mene so pa zašili.
Pol so me pa peljali v intenzivno, vmes smo se še ustavli pri in pikcu, sem ga dobila v naročje za polupčkat in poslikat, potem sem šla pa jst na intenzivno, domov, Ruben pa na otroški oddelek.
Po porodu sem se počutla ful OK, se mi je zdel kot da bi dala čez neke vrste naravni porod, ker sem bla takoj prisebna. Edino tresla sem se še zmeri in to še kar kakšno uro po porodu. Rubna sem dobila v sobo potem popoldan in je bil kr neki časa pri meni.
Pa še ena "smešna" iz porodne: anestezist me je čist skoz spraševal, če je z mano vse OK. Jst sem skoz govorila JA (ker je res blo), sama pri sebi sem si pa mislila, kaj mu je, da me tolk sprašuje (skor vsake 1/2 minute). Ko sva se potem o tem pogovarjala z mojim, je pa rekel, da sem skoz oči obračala in so mislili, da bom skupi padla in so me zato tolk čekirali. Je to opazla ena sestra, ki je stala pred mano in rekla anestezistu, ta me je pa pol skoz spraševal.
In zakaj sem obračala oči? Ker so ble direkt nad mano luči in sem gledala gor, če se kaj vidi, kaj se dogaja na drugi strani paravana (se ni vidlo), ne pa zato, ker bi mi blo slabo
OK, po moje je to za en post dost napisan Ostalo pa kasnje, grem bubija pogledat kaj dela 
_____________________________
Never argue with an idiot. They drag you down to their level and beat you with experiences.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, vem samo da sem ji to bradavico tlacla v usta, pa pride sestra in mi se pokaze zraven, pa me je pohvalila..no, uspelo je, takoj je zacela vlecit in po vsakem podoju sem crpala in iz 5ml smo do odhoda domov prisli na 40ml nacrpanega mleka..nekaj je bilo in se sedaj vztrajam..je res, da vcasih malo zmanjka in dodam, pa predvsem ker se vedno tu in tam psihicno omagam in jocem
,zaradi Sofije in vsega in je mleka takoj manj...Tako da lahko potrdim..PSIHA dela ogromno...tako da vztrajanje, ce pa res ne gre, pa tudi ne bo greh, ce na flasi gor zrastejo
..ceprav dojenje je najboljse... 
za vse. 
nafutra tudi kdo drug. Jaz sem si že črpala mleko in ji je dal mož po flaši, pa noče flaše zagrabt in tako ne morem nikamor brez nje ali pa vsaj pogoj da pridem kmalu nazaj. Pa bi tako pasalo da se kdaj malo odklopim in grem. Da ne govim o odvajanju cartanja na joški. Prva je imela tak sesalni refleks, da sem jo komaj odvadila da bi se na tak način crklala Pa je imela dudo , vendar smo se vseeno ponoči zbujali. Ko naj bi dlje ponoči spali se je zbujala še prej. Dokler nisem ukinila dojenja in uvedla flašo adaptiranega mleka. Za flašo se je zbudila točno 2 noči in od takrat je spala celo noč. 
Bom danes prašala še v lekarni, kaj priporočajo. 
