Eca
|
x-ti del : Zadnji dan je bila spet dogodivčina….Začelo se je že pred hotelom, ko naju avtobus od najine agencije ni hotel pobrati. Ta zar***** voznik, seveda Španec, ki ne ve niti enega jezika, mi je ves čas kazal 2 prsta, češ samo 2 poberem in ne 4 potnike. Poleg naju sta bila še namreč 2 avstrijca prek iste agencije in sta tudi letela na Dunaj. Njiju je pobral, naju pa ni hotel, kljub naročilnici. Potem je le nekam klical in naju s težko muko po 15 minutnem dopovedovanju z rokami, nogami, španščino, nemščino in angleščino pobral. Potem mu ni šel v prtljažnik najin največji kovček. Ni si dal reči, da ga lahko vzamema tudi gor na bus. Tisti ubogi kovček je tiščal v vse možne luknje in načine in na koncu je prtljažnik zaklenik, ker bi se sicer do letališča sigurno odprl. Na avtobusu je že čakal en par, pa tista dva avstrijca, potem midva in še en par smo pobrali. Voznik pa delal take scene, kot da nima na avtobusu niti enega mesta več. Na letališču, ki je normalne velikosti je bilo na srečo vse ok. Vzleteli smo 20 minut pred predvidenim poletom….bili smo vsi, letališče prazno pa smo zato verjetno prej poleteli. Jaz sem se že veselila, da bomo 20 minut prej na Dunaju. Jao, zmota. Prispeli smo 20 minut prepozno po času, če bi vzleteli ob predvidenem času vzleta. Torej polet je trajal celih 5 ur pa še kako minuto za povrh. Pilot nas je “vlačil” po Alžiriji, pa čez Malorco, pa Italijo, pa Pulo, Rijeko in celo Ljubljano. Pri Šentilji se je spustil v parih minutrah iz 12000 m na 5000 m in meni je skoraj glavo razneslo od bolečine. Ušesa so me tako bolela, da sem se že poslovila od celih bobničev. Otroci, ki so bili na letalu so kričali, saj bi jaz tudi, pa ni primerno za odrasle. Usta sem imela tako suha, da nisem imela kaj požirat. Ata mi je naročil 2x vodo, da sem požirala, ker drugače ne vem kako bi preživela. Juniorka – prav nič ne bi zamenjala tvojih vnetih ušes, tole je res peklensko. Ko smo bili po pilotovih beseda 15 km pred Dunajem je rekel, da imamo še 16 min leta in da bo vozil cik cak. Jaz bi ga lahko od bolečin v glavi lastnoročno ……saj veste kaj. Ob srečnem pristanku in celih bobničih je sledilo naslednje presenečenje. Kovčkov iz našega letala od nikoder. Tako smo čakali cca 30 minut, da so začeli po traku prihajati kovčki (tole Dunajsko letališče res ni za naju “sa sela”). Naslednje presenečenje je bilo to, da je ata ugotovil, da sva nepravilno parkirala in da morava parkiranje plačati. Ata je bil brez eurov, jaz pa z 20 v denaranici in celo serijo kartic. Od panike (še nikoli je nisem imela) nisem našla odprtine za kartice, moj isto panika in sem tisti parkirni listek tiščala v avtomat ene 5x in tolikokrat prekinila postopek, ker odprtine za kartice v paniki nisem videla. Ko nama en prijazen Avstrijec le pokaže in se olajšam za 62 eur, se na avtomatu izpiše, da morama parkirišče izpraznit v 20 minutrah. Od adrenalina nisem niti pogledala koliko je ura, ampak samo prijela kovčke in letela.
_____________________________
Mene pa kamin greje...
|