Tejcha
|
Hojla! A pol dans čist odpade? Js sm potem tud za 7., ker se gremo mi tud Miklavža v krogu familije in gremo parkeljce iskat... Se mi še sedaj smeji, ko se spomnim, kako so naju s sestro na veliko strašili. Ene 14 dni prej in kasneje sva imele sobi pospravljeni tipi topi, iz vseh jaškov se je kadilo, ker so parkeljni čakali na naju, če ne bova "pridni". Pa da ne bo pomote: nihče ni zganjal terorja, sam... Nama je pa dalo mislit. Vsako leto so se tastari tudi zmenili s skupino, ki je krožila po naselju, da so zverinice prišle na dom in sva "zmolili"... in vzdušje je bilo (kljub grozi ob hudičkih) krasno, saj je Miklavž potem vedno izpolnil želje, ki so bile napisane na listku, ki ga je v začetku decembra pobral z okenske police in darila nastavil na balkon. Še vedno mi ni jasno, kako so res velik kup daril vsako leto spravili v prvi štuk v sorazmerno kratkem času. Vsi smo sedeli v dnevni, vsake toliko časa sem hodila na balkon gledat, če "je že kaj"... (pa ni bilo...) in potem je zacingljal zvonček in na balkonu je bilo svašta... Naši sicer pravijo, sedaj, ko odkrivam skrivnosti kot mamca, da je bilo vse ves čas na balkonu, pokrito z deko, pa me je bilo toliko strah, da še pogledala nisem dobro... Js jim pa ne verjamem. Žalim si, da bi tudi moja otročka (letos še samo Tilen) praznike doživljala tako kot sem jih sama. Sedaj je vse ena sama brzina, prazniki pa naj bodo nekaj posebnega. In letos gremo parkeljne zagotovo iskat! Zdej sm se pa razpisala o tematiki, ki je čisto mimo... Boljš, da grem kuhat, ker bo vsak čas doma, potem pa že šibam js na teren... dans sem bila že dopolnde pridna, Tilen pa je tudi užival pri babici in dediju, jutri grem pa proti LJ še na dve inštruktaži - nisem čist zihr, kak bom vse skupaj zvozila, ampak BOM! Inca, pozdravi se! Papa
_____________________________
...In res... Ni lepšega občutka, kot je nežen dotik otroške ročice ...
|