tjaga
|
Moj otrok hodi k verouku. Pa ne zato, ker ga silimo k temu, pač pa zato, ker si to želi. Tudi k maši hodi (z menoj, z mojo sestro, z babico). Ne vsiljujemo mu nobene volje. Tam se imajo fino, se igrajo, se učijo o veri in ni še prišel domov, da mu nekaj ne štima. Hodi z veseljem in ne vem, zakaj bi mu to veselje jemala. Ni nobenega nasilja.
Hodil je recimo tudi na karate, ki pa ga je opustil. Ker mu enostavno ni bilo všeč. In zakaj bi ga silila k nečemu, kar mu ne ustreza. Če se bo čez nekaj časa odločil, da mu verouk ne paše, ja kaj naj, za ušesa ga tja vlekla ne bom.
Sama imam vse zakramente, prav tako tudi mož. Cerkev kot institucija mi ni všeč, ker je vse skupaj tako zelo spolitizirano, vera kot taka pa, lahko rečem, da vedno, ko se mi zgodi nekaj dobrega, rečem: hvala bogu. Pa ne vem, če je bog za to zaslužen, občutek je pa fajn.
Še nikoli nisem rekla, hvala Janez, ker za tega sem pa sigurna, da ni zaslužen.
_____________________________
Ni pomembno, da se mi danes nič ne da; važno je, da se mi nič ne vzame!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
in zaslužiš 
