dorotea
|
No pa da še mojo porodno zgodbo napišem: Kot seveda veste sem tisto sredo diplomirala in v četrtek spravljala hišo kot nora, v petek sem cel dan nakupovala in pohajala...tko proti večeru mi je trdel trebuh...je bil take smešne oblike, ampak nič boleče. Zvečer sem šla spat in sem si še rekla, da moram jutri torbo za v porodnišnico pripravit, ker nikoli ne veš. Ob 4h me je zbudilo nekakšno krčenje, pa ni bilo boleče, bolj kot kakšne prebavne motnje...sam kaj ko so se ti krči ponavljali točno kot urca na 7 minut...jaz sem spala dalje, pa so me začeli zbujat že na 5 minut, nato na 4...sem povedala možu, pa je rekel : ti kar spi draga! No potem pa sem na wc-ju opazila krvavkasto sluz in se odločla da pokličem v porodnišnico in vpašam...tam so rekli naj se pridem pokazat. In sva šla, oba prepričana, da prideva hitro nazaj...do bolnice imam 20 minut in ko smo bili tam so bili popadki že na 2 minuti, no sedaj so že bili boleči, ma ni blo prehudo. Po ctg-ju me je še ginekolog pogledal in rekel, da sem odprta 1 prst in da je glavica že v porodnem kanalu, pa da grem kar v porodno. Oba z možem nisva mogla verjet, sploh ker se nisem nič tko hudo zvijala . Dobila sem klistir, nato se stuširala in že sem bila v porodni...tako hitro je šlo, popadki so bili močnejši, pa ni blo prehudo. Dobila sem suuuuper babico, mlado simpatično, prijazno, menda je bila sposojena in Izolske porodnišnice- babica Kristina. Dodala mi je še umetne popadke in potem se je začelo zares, nato je še mehur predrla in potem je postalo hudo...pa ne tolko zaradi bolečine, ampak zato ker med popadki skoraj ni bilo pavze, da bi se odpočila, in sem dihala in dihala. Na mojo željo sva šle predihavat popadke na žogo...in to je bilo res super...priporočam, ker na postelji res ne veš kako bi se zvil...pa še hitreje gre. Ubogala sem jo do zadnje pike, kako dihat, kako pritiskat...če bi mi rekla naj prdnem pa bi...in se mi je zdelo da ravno zato ker sva tako dobro sodelovale, je šlo potem tako hitro naprej. Moj dragi je sedel za mano in me pihal...ta vetrič je bil res fantastičen.Po urci in pol popadkov sem začutila , a moram pritiskat...in noben od nas ni pričakoval, da bo že čas...še babica se je začudila...in ko me je pregledala je rekla, jooj, to pa bo hmali , je že videt laske...in potem je blo treba potiskat...ko mi je rekla ...evo, v 15 minutah bomo rodili, sem dobila takšno energijo in voljo, da je bla po mojem mala zunaj še prej kot v 10 minutah...ko pa je zajokala...TO JE BIL NAJSREČNEJŠI TRENUTEK V ŽIVLJENJU!!! In res je punce, bolečina kar izgine...ostane le sreča. Če naj vam dam en nasvet(tistim ki še čakate na ta dan) je ta, da poslušajte svojo babico, ker točno ve kaj dela, tudi če ste utrujene in mislite da ne morete...bolj kot sledš navodilom hitreje in lažje gre...potrjeno! Pa srečno!
|