Anonimen
|
Včeraj sem odšla s hčerko na sprehod. Medtem, ko sem se pogovarjala z eno drugo mamico, je mimo prišla moja znanka. Izmenjali sva nekaj besed, nato pa sem se posvetila mamici, s katero sva bili ravno sredi pogovora. Ta znanka je v bistvu ženska srednjih let,človek s posebnimi potrebami, kot jim rečemo. Ima tudi neko bolezen, zaradi katere se slini. In pravzaprav tukaj je problem, ko sem se zopet začela pogovarjati z mamico, je ta znanka začela siliti v mojega otroka, otrok jo je samo gledal, saj je ne pozna, ni pa reagiral na to, da se ženska slini. Splon nisem vedela, kaj naj naredim, po eni strani, sem ji hotela zakričati, naj pusti otroka pri miru, saj bi morala biti malo obzirna, glede na svojo bolezen. Ali bi ji morala jaz povedati, da me moti, da otroka poboža po roki, čeprav se mi po eni strani zelo smili, mislim, je mehka duša, toliko jo poznam, veliko hudega je že preživela. Vem, da bi jo to prizadelo. Po drugi strani pa sem zatajila svojega otroka, nisem se potegnila zanj, ko je nekdo silil vanj, sploh pa s to boleznijo. Pa otroka ne zavijam v vato,ampak se mi tole res ne zdi prav, prav tako pa sem jezna nase, ker sem ji uspela reči samo, naj ne sili v otroka, ker se boji ljudi, ki jih ne pozna. Pa pogovarjala sem se naprej s tisto mamico, namesto da bi se posvetila temu,kar me je hudo motilo, malo me je nazaj držala tudi prisotnost druge mamice, saj nisem hotela znanke napasti v njeni prisotnosti. Ma, sem koza... Včeraj sploh nisem mogla spat zaradi tega, tako sem bila jezna sama nase. Kaj bi naredili na mojem mestu, oz. ob naslednjem takem dogodku, glede na to da je ta vlak že odpeljal?
|