Maxica
|
A češnje ste že kaj probale dati? Jaz sem jih prej mal z drevesa pobirala, ker jih bo res ogromno ogromno, pa me je Lan tako milo gledal, sem mu dala eno za pocuzat. Tako navdušenje je bilo nad to češnjo, da me je kar po roki udarjal, naj mu še dajem. Tako da je pocuzal meso kar od enih šestih češenj, pol sem pa kar ustavila konje. Je rekel mož, da nad kakšno hrano je pa lahko Lan tudi navdušen, se že spodobi. Danes je sicer res en tak čuden dan. Dopoldne je bila taka sopara, sem bila sita ne samo sebe, ampak še vseh naokoli. Otroci nočejo nič spati, eden noče zvečer iti pred polnočjo, drug se mi zbudi pred sedmo, jaz pa kot cota cel dan. Sem včeraj prosila moža, če bi mi narastek pobarval, pa je rekel, da to pa že ni tako nujna stvar, da bi me prav tisti hip moral. Pol prosim sestro, ker je bila ravno doma, je rekla, da ravno odhaja. Sem bila tako razočarana, pišuka, če se cel dan ne razdajam drugim. Ko pa jaz nekaj prosim, pa vedno najprej NE slišim. Tako da sem se kar sama pobarvala. Pojma nimam, kako zgleda, ampak zvečer me je Max pogledal (si nisem nič las navijala, ampak kar naravno posušila) in rekel Mama, usrana, in se zgražal. Pa ta hranjenja me vedno čisto iztirijo. Cel dan se res samo s tem ukvarjam. Najprej nafutram Lana, bolj kot ne na prisilo, če mu hrana ni ravno po misli, potem gledam, a bo Max vendarle kaj pojedel, ker je zadnje dneve kot mali ptiček, potem začnem že kosilo kuhat, najprej za Lana, pol za nas, pa se mi potem vsi nekaj afnajo, prej me je Lan tako fino ruknil, da sem celo njegovo kosilo po tleh spustila in razbila lonček. Pol smo že pri malici, pa večerji itd. Cel dan samo to tuhtam in silim otroke, naj vendar kaj pojejo. Mah, čudno obdobje je, prav nič ne uživam na porodniški, priznam, tako kot sem pri Maxu. Eh, bo že minilo, dovolj sem morila za danes. Hvala, da ste me poslušale.
_____________________________
Sami sončki okrog mene :)
|