Pikabu
|
No evo, mene, končno. Sem vas brala še kar redno, pisat pa ni zneslo, malo je bilo pa tudi lenobe. Smo imeli zadnje dneve res kar pestre. Trenutn mi Maks spi, ko se zbudi, greva pa k zdravnici se pokazat. Glede na to, da gremo v Čateške, se raje grem prej, da se do takrat pozdravi. V soboto se je spet pojavila moja , ki je bila tokrat vsa čudna. Že v soboto me je vse bolelo, v nedeljo se je pa samo stopnjevalo. Me je štihalo v križu kot popadki med porodom, pa spodaj v trebuhu, vsa sem bila tečna, sitna, zamorjena, vsa . Popoldne smo imeli še ene obiske, da so malo razbili moje slabo počutje, ko so pa šli, pa ni bilo nič bolje. Včeraj sem se pa počutila dobro, sva se s kolegico zmenili za sprehod, tako da smo že zgodaj šli ven, nisem Maksa nič dajala spat doma, je spal kar v vozku. Smo šli res na dolg sprehod, vmes smo šli še morje plačat. Maks je jedel zunaj, sem imela frutek s seboj, potem je še od kolegice jedel, ki se samo še doji. Ema je bila proti koncu sprehoda precej utrujena. Zdaj zgodaj vstaja in se ji pozna, da ne zdrži več toliko. Ko smo prišli domov, sem obema skuhala polento, Emi sem jo zmešala z aktimelom, Maksu s frutkom, ki je ostal, pa Maks ni skoraj nič pojedel. Čudno, ker polento ima rad. Malo razmišljam, da mu mogoče frutki ne ustrezajo in da mu niso preveč všeč. Nato pomagam še Emi pojesti do konca in jo spravim spat, Maks je bil pa logično siten, saj je bil še lačen in ga grem še podojit in mi vmes zaspi. Jaz se pa lotim kuhanja kosila. Ko imam že vse na pol narejeno, grem v hladilnik po jajca in ugotovim.... da jih nič ni. Sem že razmišljala, kako bi naredila, kličem moža in pravi, da bo pozen in sem si rekla, da ni panike, da počakam, da se oba zbudita, pa gremo skupaj do trgovine, saj bi imela še dovolj časa. In se res zbudi Ema, se zbudi Maks. Jaz že vse pripravim, da gremo, pa grem oblačit Maksa in mi je bil sumljivo vroč. Mu zmerim temperaturo in 39,3. Šok, kako pa zdaj to? Mu dam svečko, volje je bil dokaj normalne, več je hotel biti v naročju, pa zelo veliko je pil, vsaj to. Enkrat je šel potem še spat. Mož je bil pa res zelo pozen, v trgvini je lovil zadnje minute, da je kupil jajca, da sem potem lahko še kosilo dokončala, samo jedel ni nihče več, imamo tako že za danes kuhano. Sem bila pa zvečer res utrujena, ker sem bila spet cel dan sama z obema. To mi je pa kar naporno, če ne pride domov. Noč je bila pa mirna. Pred spanjem sem mu dala še enkrat svečko. Potem se je pa še dvakrat zbudil. Prvič sva mu dala calpol, pa flašo, da je pil, drugič sem mu dala samo še flašo in je obakrat zaspal sam od sebe, čisto lepo nazaj. Ko se je prvič zbudil, je kar žarel (ne vem, če nisem narobe videla, je imel 39,7 vorčine, ponoči se mi je zdelo, da je bilo 39,1, zjutraj sem potem videla, da sem ponoči na pol gledala), on se je pa tako smejal, pa čeboljal, pa tak prijazen fantek je bil, da se mi je kar milo storilo. Samo je bil res sonček, brez joka, brez teženja je zaspal nazaj, pa spil je celo flašo. Ko se je zjutraj zbudil, je imel flašo še vedno v postelji in jo je kar sam poiskal, da je še malo pil. Zdaj je bil pa malo bolj jokav, tudi jesti ni hotel tako kot običajno. Ema je šla v varstvo k moževim staršem, jaz jo pa takoooooooo pogrešam. Kar nisem navajena, da sem brez nje. Ko je odhajala, mi je bilo prav hudo in mi ona tako lepo reče: "Mami, saj plidem nazaj."... Zvilo me pa je, ker sem razmišljala, kako bo hitro prišel čas, ko se bosta oba takole zjutraj odpeljala, jaz bom pa morala v službo. Saj vem, da se bom hitro navadila, ampak sploh si ne predstavljam, da ne bomo mogli več biti tako veliko skupaj. Se že kar vidim, kako bom par juter jokala ko dež, ko ju bo mož odpeljal.... A sem malo zabluzila? Grem pospravljat, danes ko imam mir, lahko malo izkoristim. Ko pa z Maksom prideva domov, se pa še kaj javim. Lep dan vsem.
_____________________________
Ema (13. 9. 2004) Maks (27. 9. 2006) Katja (11. 4. 2010) Luka (13. 6. 2014)
|